Google, ne bodi zloben!

Enica, ki ji sledi sto ničel. Matematično precej nepomembno število, poimenovano gugol (ang. googol), pred dvema desetletjema ni pomenilo nič posebnega. Nato sta se dva genija s stanfordske univerze odločila, da odvzameta en o, dodata en e in z novonastalo besedo spremenita svet.

Za hip pustimo ob strani očitke o pristranskosti, kršitvah zasebnosti in zlorabi prevladujočega položaja ter Googlu čestitajmo ob okrogli obletnici. Četrtega septembra je minilo dvajset let, odkar sta ustanovitelja Larry Page in Sergey Brin razvojni projekt spletnega iskalnika spremenila v podjetniško zamisel. V tem času je Google postal »sinonim za spletne iskalnike«– tako ga je opisal novinar New York Timesa Daisuke Wakabayashi. Težko mu oporekamo, saj prek Googla poteka kar 90 odstotkov vsega spletnega iskanja.

Še težje oporekamo, da je Google do svojega položaja prišel na nedovoljen način. V prvi vrsti je bil uporabnikom všeč, zato so začeli po njem brskati pogosteje kot po – sicer štiri leta starejšem – Yahooju. Ko je želel Googlov monopol ogroziti Microsoft, je bilo že prepozno. Podjetje Billa Gatesa je leta 2009 sklenilo dogovor z Yahoojem in ustanovilo iskalnik Bing, vendar je iskanje po spletu ostalo guglanje, ne pa jahujanje ali binganje.

Tako kot so Beatli na začetku kariere od založbe Decca dobili košarico, tudi Google ni čez noč postal tehnološki gigant. Revija PC Magazine je tik po njegovi ustanovitvi objavila prispevek o »najbolj vročih spletnih portalih«, v njem hvalila različne novosti, izpustila pa tisto, ki je v marsičem zaznamovala način, kako dojemamo svet okoli nas.



Danes lahko omenjeni prispevek najdete v Googlovi digitalizirani knjižnici. Gre za velikopotezni projekt, s katerim želi Google digitalizirati prav vse knjige – tako so v podjetju trdili leta 2010, ko so ocenili, da je na svetu 130 milijonov knjig. Doslej so jih v digitalno obliko pretvorili »le« 25 milijonov, leteče načrte te tehnološke družbe pa so s tožbami zaradi kršitev avtorskih pravic nekoliko umirili založniki in knjižnice.

Če se v vlogi knjižničarja ni znašel najbolje, je postal precej uspešnejši v poštarskem poslu. Tudi tu ni bil pionir: spletni uporabniki so si sporočila prek hotmaila pošiljali od leta 1996, prek yahoo! maila od leta 1997, Googlov gmail pa je nastal leta 2004. Tega danes na mesec uporablja več kot milijarda ljudi, v povprečju starih 31 let. Za primerjavo: skupno število vseh ustvarjenih računov elektronske pošte je letos po podatkih portala Statista prvič preseglo pet milijard.

Kljub temu si sodobni splet lažje predstavljamo brez gmaila kot youtuba. Generacija milenijcev se verjetno še spominja obdobja okoli leta 2005, ko je youtubu – danes sinonimu za predvajanje avdiovizualnih vsebin na spletu – bolj ali manj uspešno konkuriral podoben portal google video. Ko so vodilni možje podjetja ugotovili, da izgubljajo bitko s konkurenco, so jo leta 2006 preprosto kupili, svojo platformo pa ukinili. Odtlej je tudi Youtube del Googlove zgodbe o uspehu, zgodbe, ki s tem nakupom še zdaleč ni dosegla svojega vrhunca.

Ob seznamu področij, na katera je Google že prodrl oziroma to namerava storiti čim prej, se človeku včasih zazdi, da Page in Brin želita obvladovati vse, kar je vsaj malo tehnološko obarvano. Večinoma jima to uspeva zelo dobro, spomnimo le na vodilni operacijski sistem za mobilne naprave android ali spletni brskalnik chrome ter Googlov prispevek k razvoju samovozečih vozil.
Kdaj drugič se zdi, da ima Google preveč časa in denarja. Kako bi si drugače razlagali Google Mirror – povsem običajno, vendar prezrcaljeno spletno stran elgoog.



Barvni napis je eden najbolj prepoznavnih znakov tega podjetja, ki trenutno zaposluje več kot 85.000 ljudi. Modra, rdeča, rumena, modra, zelena, rdeča – tako je že 19 let, le povsem na začetku je bila tudi prva črka zelena. Ko je grafična oblikovalka Ruth Kedar razvijala logotip, se je držala načela preprostosti. »Odločili smo se za primarne barve, vendar smo – namesto da bi se držali vzorca –, črko L obarvali s sekundarno barvo. S tem smo hoteli izpostaviti idejo, da Google ne upošteva pravil,« je dejala.

Eno izmed svojih nepisanih, a pogosto izrečenih pravil, ki so ga prekršili, je pravilo hitrosti. Večkrat so poudarjali, da je njihov glavni cilj, da bi ljudje na Googlovi spletni strani preživeli čim manj časa in čim prej našli, kar so iskali. Zato nam sistem še zdaj, takoj ko vpišemo črko ali dve, že ponudi rezultat, za katerega predvideva, da nas zanima. A ob vseh dodatnih storitvah – knjigah, informacijah o letih, novicah, zemljevidih in finančnih podatkih – se je težko znebiti občutka, da manj ni več in da bi bili pri Googlu najbolj veseli, če bi lahko uporabniku vse informacije zagotovili že v okviru svojih spletnih strani.

O delovnem okolju v pisarnah tehnoloških gigantov kroži mnogo stereotipov: zaposleni so obsedenci s tehnologijo, ki za službenimi računalniki menjajo noč za dan. Pravzaprav je Google eden tistih delodajalcev, ki dobro skrbijo za zdravje svojih uslužbencev. Na voljo so jim bazen, fitnes, biljard, namizni tenis, namizni nogomet, masažni stoli, kavarne in restavracije – navsezadnje si podjetje s tržno vrednostjo skoraj 850 milijard dolarjev to lahko tudi privošči. »Vse, kar potrebuješ, je na dosegu roke, kar prihrani veliko časa, hkrati pa se ob uporabi naštetega hitro spozabiš,« je pred leti za Delo dejala Lina Gantar, ki je dve leti in pol službovala pri Googlu na Irskem. Poudarila je, da so njeni nadrejeni podpirali prosti čas: »Če ne greš na dopust, te opozorijo, da si ga vzemi. Včasih je to težko; hočeš veliko doseči, prav tako tvoji kolegi – ko si vzameš prosto, se zavedaš, da drugi delajo.«



Ustanovitelja se dobro zavedata, kakšno moč imata v rokah. Poleg vestnih zaposlenih so to predvsem algoritmi, ki določajo, katere povezave se bodo pojavile na prvi strani iskalnika; določajo (ne)vidnost strani. Pregovor, da je truplo umorjenca najbolje skriti na drugo Googlovo stran, v prenesenem pomenu še kako drži, zato si lahko le želimo, da se bo podjetje čim bolj držalo osnovnega slogana: Don't be evil. (Ne bodi zloben.) Nekoč se je Ericu Schmidtu, izvršnemu direktorju Googla med letoma 2001 in 2015 ter po Forbesu 119. najbogatejšemu človeku na svetu, zareklo, da so zla dejanja tista, ki jih za takšna določi Brin. Page je v omenjenem intervjuju za Playboy cinično pripomnil, da to pač ni bil eden boljših Schmidtovih citatov.