In vendar se vrti okoli Googla

Le še dan nas loči do ponovnega glasovanja o direktivi o avtorskih pravicah na enotnem digitalnem trgu. Na začetku julija je 278 evropskih poslancev podprlo ukrep, proti jih je glasovalo 318. Sta bila dva meseca javne razprave – in počitnic – dovolj, da so odločevalci spremenili svoj pogled na področje, ki so ga začeli urejati vsaj desetletje prepozno?

Na začetku je treba poudariti, da med večino strokovnjakov in tudi širše javnosti obstaja konsenz, da je sprememba zakonodaje na tem področju nujna. Razhajanja se pojavijo pri vprašanju, ali je sedanja direktiva – predvsem njena 11. in 13. člen – že zrela za uveljavitev. Prvi tabor pravi, da je, saj pomeni velik korak v pravo smer. Drugi tabor pravi, da ni, ker sta omenjena člena v praksi neizvedljiva oziroma bosta povzročala le škodo – še posebno manjšim akterjem.

V prvi tabor spadajo predvsem združenja za uveljavljanje avtorskih pravic, združenja različnih avdiovizualnih ustvarjalcev in medijske hiše. Novinarji ter predstavniki kulturne industrije, torej. V Sloveniji je med najglasnejšimi Sazor, ki ga v javnosti najpogosteje predstavlja Luka Novak, čigar pogled na zadevo ste lahko prebrali v zadnji Sobotni prilogi.

V drugi tabor spadajo pirati, različne organizacije, ki si prizadevajo za svoboden splet, in velike spletne platforme.

Davek na povezave in filtri

Smiselno je tudi razčistiti, o čem zloglasna člena sploh govorita. Enajsti člen je naslovljen kot »zaščita medijskih publikacij v zvezi z digitalnimi uporabami«, v javnosti večkrat omenjen kot »davek na povezave«. Založnikom medijskih publikacij daje pravico, da zaračunajo nadomestilo za vsakršno rabo njihovih vsebin.

Trinajsti člen vpliva na katerokoli spletno platformo, na kateri uporabniki lahko naložijo vsebino, ki postane javno dostopna. Če bo vsebina kršila avtorske pravice, jo bodo posebej za ta namen nameščeni filtri samodejno izbrisali. V tretjem odstavku tega člena je navedeno, da »države članice, če je treba, lahko olajšajo sodelovanje med ponudniki storitev informacijske družbe in imetniki pravic v dialogu zainteresiranih strani, da bi s tem določile najboljše prakse, kot so, na primer, ustrezne in sorazmerne tehnologije prepoznavanja vsebin, pri čemer se upošteva narava storitev, razpoložljivost tehnologij in njihova učinkovitost glede na tehnološki razvoj.«

Nasprotniki takojšnjega sprejetja ta del besedila pogosto spregledajo, vendar ni jasno, kaj bodo »najboljše prakse« pomenile v praksi, kar moti Joeja McNameeja, direktorja zagovorniške skupine za evropske digitalne pravice (EDRi): »Slabo je, če Evropska unija spletnim podjetjem ne bo zagotavljala poenotenega sistema. Če bo neka vsebina v eni državi dovoljena, v drugi pa prepovedana, bo to ustvarjalo le zmedo.«

Nujna, a nepopolna

Okrogla miza, ki jo je pred dobrim tednom dni na to temo organizirala Slovenska tiskovna agencija, je pokazala, da še vedno obstaja velika razlika med obema stranema, čeprav vsi akterji trdijo, da so spremembe nujne in da direktiva trenutno ni popolna. Nekateri želijo, da jo evropski poslanci jutri podprejo, drugi tega nočejo.



Predstavnica piratov v evropskem parlamentu Julia Reda je vložila številne amandmaje na predlog direktive (k vsega dvajsetim členom je bilo skupaj vloženih približno dvesto dopolnil), kar je že na okrogli mizi napovedal Rok Andrée, predsednik Piratske stranke Slovenije. Žal nikogar od zagovornikov takojšnjega sprejetja ni zanimalo, na kakšne spremembe misli in ali bodo zanje sprejemljive. Še zanimiveje bi bilo slišati, kaj o teh spremembah meni Google, okoli katerega se ustvarja največji paradoks.

Google vznemirja obe strani

To tehnološko podjetje med bolj ali manj laično spletno javnostjo že dolgo velja za dežurnega krivca za vse nepravilnosti. Širjenje lažnih novic? Za tem stoji Google. Kriza novinarstva? Zaradi Googla. Vaša žena ve, česar ne bi smela vedeti? Kriv je Google. In morda še Facebook.

»Oglaševalska pogača, iz katere so se financirali avtorji na spletu, je zdaj skoraj v celoti pri Googlu in Facebooku. Ker spletni velikani za večjo konkurenčnost zlorabljajo osebne podatke, ne 11. ne 13. člen ne bo prinesel denarja avtorjem in založnikom, ampak bi se tega morali lotiti s spremembo zakonodaje, povezano z zasebnostjo in obdelavo podatkov,« je na okrogli mizi dejal Andrée.

Po njegovih ocenah bo velik problem cena: filtri stanejo šestdeset milijonov evrov in več, zato si jih manjši akterji ne bodo mogli privoščiti, Google, ki te filtre že ima, bo dobil zastonjsko licenco.

Po drugi strani založniki in drugi predstavniki kulturne industrije obtožujejo nasprotnike – v Sloveniji so med slednjimi najglasnejši prav pirati –, da jih financira Google, ki si na vsak način želi preprečiti sprejetje direktive. Franc Bogovič, edini slovenski poslanec v evropskem parlamentu, ki je direktivo podprl že na julijskem glasovanju, je bil kritičen do nasprotnikov, češ da so ga zasipali z elektronskimi sporočili proti direktivi. To jim je omogočil kdo drug kot – Google. V odzivu na vseevropske proteste proti direktivi so podpisana slovenska združenja za uveljavljanje avtorskih pravic navedla, da je »samo eden od spletnih velikanov za lobiranje proti direktivi porabil več kot 30 milijonov evrov«.

Štirje slovenski evropski poslanci (Tanja Fajon, Igor Šoltes, Lojze Peterle in Ivo Vajgl) so julija predlog zavrnili, trije (Milan Zver, Romana Tomc in Patricija Šulin) pa so se glasovanja vzdržali.

Kaj pravi dežurni krivec

Pri ustvarjanju pogleda na kompleksno situacijo ne škodi, če poznamo Googlovo stališče. Tehnološki gigant, ki je prejšnji teden praznoval dvajseto obletnico, odkar je iz razvojnega projekta postal spletna družba, je svoje mnenje predstavil že pred dvema letoma, ko je predlog direktive prišel v javno razpravo. »Obstaja boljši način,« je v naslovu zapisala Caroline Atkinson, Googlova direktorica za globalno politiko. Skrbelo jo je predvsem, da bo splet zaradi direktive postal mesto, kjer bodo morali odvetniki proučiti vsako naloženo vsebino. Veselilo jo je, da si Evropska unija prizadeva za ureditev tega področja, vendar po njenem – in Googlovem – mnenju Unija ni našla pravega razmerja med dvema temeljnima področjema, za kateri si je treba prizadevati: pravico imetnikov avtorskih pravic, da pošteno zaslužijo s svojim delom in ga tudi upravljajo, ter zagotavljanje inovativnosti in kreativnosti na spletu. Preveč prvega in premalo drugega.



Zelo podobne argumente ves čas navajajo drugi nasprotniki takojšnjega sprejetja direktive, vključno pirati. Atkinsonova je zapisala, da so se podobni zakoni v Nemčiji in Španiji že izkazali za neuspešne, kar je na okrogli mizi trdil tudi Andrée, le da je izpostavil samo Nemčijo.

Povezava med Googlom in pirati je gotovo močnejša kot med Googlom in založniki. To še ne pomeni, da so pirati Googlova vojska, dejstvo pa je, da si obe strani – tako spletni giganti kot založniki – prizadevata za uresničitev svojih interesov; kdo ima bolj prav, za zdaj še ne more biti dejstvo, temveč mnenje.

Skrbi uporabnikov

In kaj bo s spletnimi uporabniki? Bo direktiva prizadela njihove pravico? »Ne bo,« zatrjuje eden najpristojnejših ljudi na tem področju, poročevalec za direktivo v evropskem parlamentu Axel Voss. Poleg tega zagotavlja, da 13. člen »zadeva samo platforme, ki gradijo poslovne modele na avtorsko zaščitenih delih, ne da bi plačevale pravična nadomestila. Upoštevati je treba tudi, da ta direktiva ni zadnja točka, z njo naslavljamo države članice, da jo implementirajo.«



Bolj skeptičen je Joe McNamee: »Direktiva uporabnikov ne bo prizadela finančno, ampak bo omejila njihove pravice do ustvarjalnosti, inovacij in konkurence.« Poudarja, da bomo vsi na slabšem, če sedanje zakonodaje ne posodobimo, vseeno pa nasprotuje direktivi. »Sem za dobro direktivo in proti zmedi, ki jo evropska komisija ustvarja s svojim predlogom. Če ga sprejmemo, bomo izgubili vsi, razen tehnoloških gigantov.« Kot vzroke, zaradi katerih nasprotuje direktivi, navaja pomanjkanje ravnovesja med ugodnostmi in omejitvami, ki jih pravice avtorjev prinašajo vsem spletnim uporabnikom, ter neuspeh zakonov, podobnih 11. členu, v Nemčiji in Španiji.

Prezrti členi

Ker se večina javne razprave suče okoli neštetokrat omenjenih členov, včasih pozabimo na druga področja, ki jih direktiva ureja. McNamee opozarja na besedilno in podatkovno rudarjenje, torej samodejne analitične tehnike, katerih namen je analiza besedila in podatkov v digitalni obliki, da se ustvarijo informacije, kot so vzorci, trendi in korelacije. Direktiva bi pravico do rudarjenja podelila le raziskovalnim ustanovam in samo pod pogojem, da se rudarjenje izvaja za namene znanstvenih raziskav.
Direktiva zagotavlja tudi digitalno reprodukcijo v šolah in pravico do uporabe razprodanih del za ustanove, ki se ukvarjajo z varovanjem kulturne dediščine, državam članicam pa nalaga še obveznost do preglednosti del. Vsem omenjenim predlogom je skupno, da na splet nimajo tolikšnega vpliva, kot ga imata 11. in 13. člen. »Poleg tega bi morali odpreti vse tretje poglavje, če bi odprli 13. člen,« je zatrdil predsednik Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev Klemen Dvornik.

Za konec poudarimo še nekaj: spremembe, po katerih kulturna industrija in mediji hrepenijo že več let, niso tako blizu, kot se zdi na prvi pogled. Četudi bi direktivo sprejeli, njenih učinkov še nekaj časa ne bi čutili. Evropski poslanci bodo namreč odločali o podelitvi mandata odboru za pravne zadeve (JURI) za začetek tripartitnih pogajanj z evropskim parlamentom, evropsko komisijo in svetom EU, nato bi sledilo še odločanje posameznih držav. Tisti, ki bi z direktivo pridobili največ, se bodo še precej načakali.