Človekove pravice so pri vzgoji marsikje in marsikdaj kršene

Dr. Zdenko Kodelja je raziskovalec in vodja Centra za filozofijo vzgoje. Doktoriral je iz filozofije in pedagogike ter se v okviru domačih in mednarodnih projektov ukvarja zlasti z vprašanji filozofije vzgoje. Podpisal se je pod šest knjig in obilico raziskovalnih člankov v različnih domačih in tujih strokovnih revijah. Za svojo raziskavo Nasilje v šoli: politike ničelne tolerance, ki je v jedru kritičen in filozofsko reflektiran pogled na teorijo in prakso politik ničelne tolerance v šoli, je leta 2020 prejel naziv odlični v znanosti.

Vaše krovno zanimanje in tudi raziskovalno področje je filozofija vzgoje. V kakšnem razmerju je filozofija vzgoje do vzgojnih praks?

Odgovor je odvisen od tega, kako razumemo filozofijo vzgoje. Kadar je mišljena kot posebna veja filozofije, je njeno razmerje do vzgojnih praks pogosto razumljeno kot aplikacija etike, politične filozofije, epistemologije in drugih filozofskih disciplin na vzgojne ali izobraževalne teme in probleme.

Kje se vprašanje vzgoje začne in kje se konča? Mladi danes niso omejeni samo na impulze primarne in sekundarne socializacije, saj jih socializirajo tudi mediji, še zlasti pa internet.

Če socializacije ne razumemo kot neke vrste funkcionalne vzgoje, potem se intencionalna vzgoja ali vzgoja v ožjem pomenu besede konča tam, kjer se začne socializacija. Vendar že v družini in šoli niso vsi vplivi na otroka vzgojni, še manj so takšni vplivi medijev in interneta. Marsikdaj gre bolj za indoktrinacijo kot za vzgojo.

Šola v mejah zdravega razuma

Kakšne so aktualne filozofskovzgojne smeri, se pravi, s katerimi vprašanji se sodobna filozofija vzgoje najbolj goreče ukvarja? In, seveda, zakaj ravno s temi vprašanji?

Sodobna filozofija vzgoje se je kot filozofska disciplina najprej uveljavila v anglosaških deželah, in to kot aplikacija analitične filozofije, ki se ukvarja predvsem s pojasnjevanjem pomenov osnovnih pojmov vzgoje in izobraževanja. Kasneje je bila analitična filozofija vzgoje predmet ostrih kritik številnih filozofov vzgoje, ki so pripadali različnim filozofskim tradicijam, kot so marksizem, fenomenologija, neopragmatizem, hermenevtika, neoaristotelizem, kritična teorija, feminizem in postmodernizem.

Vprašanja, s katerimi se ukvarja filozofija vzgoje, so odvisna od časa in prostora, od pripadnosti filozofov vzgoje tej ali oni filozofski šoli in disciplini, nekatera pa so stalno aktualna, denimo, vprašanja o temeljnih pojmih, kot so subjekt vzgoje, avtoriteta, vzgoja, ali pa o ciljih vzgoje in izobraževanja in o tem, zakaj je smiselno, da jih poskušamo doseči. Odgovore na tovrstna vprašanja pa moramo vedno znova postavljati pod vprašaj, sicer lahko hitro postanemo ujetniki različnih dogmatizmov in ideologij, filozofija vzgoje pa bi se skrčila na zgodovino filozofskih idej o vzgoji.

Seveda gre v ozadju vzgojnih vprašanj vselej tudi za etična vprašanja. Verjetno obstaja konsenz glede tega, za katere vrednote si je – vsaj v našem kulturnem okolju – pri vzgoji smiselno prizadevati?

Zdi se, da je dosežen dokaj širok konsenz, da med take vrednote sodijo pravičnost, resnica, znanje, svoboda, človečnost, preudarnost, pogum, sočutje, solidarnost, strpnost, človekove pravice, zdravje in še kakšne druge. Toda pojmovanja teh vrednot so različna. Zato včasih ne vemo, kaj je dejansko predmet konsenza. Lahko se, denimo, strinjamo, da je strpnost vrednota, toda ali bi se strinjali, da je vrednota tudi takrat, ko gre za strpnost do nestrpnih, do nasilja ali do laži?

Ali se vam – ne samo kot raziskovalcu, marveč tudi kot opazovalcu družbe – zdi kateri od aktualnih vzgojnih trendov še posebej škodljiv ali vsaj nespameten? In obratno, ali obstaja kaj takega, kar je posebej produktivno?

Dobro je, če navedem le en primer, da vzgoja, ki je v skladu s človekovimi pravicami, pridobiva veljavo v številnih državah. Slabo pa je, da so te pravice marsikje in marsikdaj pri vzgoji kršene. A problem, s katerim se ukvarja tudi filozofija vzgoje, je, da lahko prav vzgoja, ki udejanja pravico staršev, da vzgajajo svoje otroke skladno z lastnimi religioznimi ali filozofskimi prepričanji, vodi v kršenje pravice otrok, če ne upošteva njihove pravice do svobode misli, vesti in veroizpovedi.

Raziskave kažejo, da kazni v ameriških šolah po eni strani ne preprečujejo nasilja, po drugi strani pa so krivične, kadar so bodisi neproporcionalne s storjenim prekrškom bodisi so enake za različno težke prekrške. FOTO: Shutterstock

V raziskavi Nasilje v šoli: politike ničelne tolerance ste, kot pove že naslov, obravnavali pomen ničelne tolerance. Na kakšnih pojmovnih in etičnih temeljih stoji ideja ničelne tolerance do nasilja? Kaj pomeni v praksi?

Na prvi pogled se zdi, da je ničelna toleranca posebna vrsta tolerance, torej strpnosti. Toda ničelna toleranca sploh ni toleranca, temveč je njeno nasprotje: nestrpnost. Bistvo tolerance oziroma strpnosti je namreč prav v tem, da dopuščamo nekaj, čeprav vemo, da je nekaj slabega oziroma da je zlo, in to kljub temu, da bi ga lahko preprečili.

Ničelna toleranca do nasilja pa zahteva, da nasilja, ki je zlo, ne dopuščamo, če ga lahko preprečimo. Zato je nasilje v šoli prepovedano. Toda v primeru politik ničelne tolerance do nasilja v ameriških šolah imamo opravka z nekakšnim paradoksom, saj te politike dopuščajo kaznovanje, tudi telesno, ki ni nič drugega kot posebna oblika nasilja. Dopuščanje kaznovanja ni naključno, temveč je nujno, ker drugače politike ničelne tolerance – kakor je zasnovana in udejanjena – sploh ne bi mogli uporabiti, saj predvideva kazen kot nujni ukrep za preprečevanje drugih oblik nasilja v šolah. Prav to dejstvo pa je spregledano. Zato tudi ni razvidno, da je v tem primeru ničelna toleranca res toleranca in ne netoleranca, kot je v primerih drugih vrst nasilja v šoli.

Po eni strani vaša raziskava poudarja nujnost ničelne tolerance do nasilja, po drugi pa opozarjate na to, da ima lahko »izvedba« ničelne tolerance pogosto tudi sama škodljive posledice. Lahko razložite, zakaj oziroma kako?

Sama ideja ničelne tolerance, če jo razumemo kot nestrpnost do nasilja v šolah – pa naj gre za fizično, spolno, verbalno ali kako drugo nasilje – ni sporna. Prav tako ni sporen cilj, ki ga politika ničelne tolerance skuša doseči: ustvariti primerno okolje za šolanje, to se pravi okolje, v katerem so tako učenci kakor učitelji varni pred nasiljem. Toda kritiki politike ničelne tolerance poudarjajo, da ni trdnih dokazov o tem, da ta politika učinkovito zmanjšuje nasilje v šolah in izboljšuje obnašanje učencev in dijakov. Še več, v raziskavi o ničelni toleranci, ki so jo izvedli na harvardski univerzi, ugotavljajo, da politika ničelne tolerance prizadene nesorazmerno veliko dijakov, ki pripadajo manjšinam, poleg tega pa omogoča krivično kaznovanje učencev in dijakov.

Če so zdrsi pri uveljavljanju ničelne tolerance do nasilja pogosti, potem lahko sklepamo, da je sama ideja pogosto napačno razumljena oziroma zlorabljena. Ali obstaja, denimo, zlato pravilo za pravično uveljavljanje ničelne tolerance?

Dvomim, da obstaja. Kajti če bi izvajalci politik ničelne tolerance do nasilja v šoli delovali skladno z zlatim pravilom in torej ne bi storili drugemu tistega, za kar si ne želijo, da bi ta storil njim, potem bi kazni za storjene prekrške in nasilna dejanja morale biti zaslužene in pravične. Vendar vsaj v nekaterih znanih primerih empirična dejstva tega, žal, ne potrjujejo.

Kritiki politike ničelne tolerance do nasilja poudarjajo, da ni trdnih dokazov, da ta politika učinkovito zmanjšuje nasilje v šolah in izboljšuje obnašanje učencev in dijakov, pravi sogovornik. FOTO: Jože Suhadolnik

Je ničelna toleranca nujno povezana z retributivnim razumevanjem pravičnosti, se pravi, s kaznovanjem? Je kaznovanje najuspešnejši model odziva na nasilje? Kakšni so alternativni modeli?

Kaznovanje je v politikah ničelne tolerance do nasilja v ameriških šolah mišljeno kot nujni pogoj za njihovo učinkovitost. Vendar je, kot sem že omenil, iz dostopnih podatkov mogoče upravičeno sklepati, da kazni pogosto niso ne učinkovite ne pravične. Po eni strani ne preprečujejo nasilja, po drugi strani pa so krivične, kadar so bodisi neproporcionalne s storjenim prekrškom bodisi so enake za različno težke prekrške. Kljub temu se zdi, da preventivni ukrepi niso zadoščali in da boljšega odziva na nasilje v šoli niso našli. Vsekakor pa kaznovanje tudi v tem primeru sproža vprašanja, ali mora biti tisti, ki je ravnal nasilno, kaznovan. Če da, zakaj? Kateri razlogi upravičujejo kazen? Ali mora biti kaznovan, ker si kazen zasluži zaradi nasilnega ravnanja, ali zato, ker naj bi kazen odvračala njega in druge od nadaljnjih nasilnih dejanj? Ali je sploh moralno dopustno otroke kaznovati?

Kako ste se pravzaprav lotili raziskave oziroma kako je potekala?

Lotil sem se je tako, kot se za raziskave v sklopu filozofije vzgoje predpostavlja, to se pravi s spraševanjem. Najprej sem postavil pod vprašaj tisto, kar sem vedel ali verjel, da vem, o problematiki tolerance, s katero sem se na Pedagoškem inštitutu ukvarjal pred slabimi tremi desetletji v kontekstu proučevanja religiozne vzgoje. Potekala je kot poskus kritične analize in filozofske refleksije politik ničelne tolerance do nasilja v ameriških šolah. Predmet razmisleka so bile sama ideja ničelne tolerance, različne teorije nasilja in empirične analize teh politik.