Trump, Xi in med njima Hongkong

Predsednika Kitajske in ZDA imata nekaj skupnega. Hongkong. Tako Xi Jinpinga kot Donalda Trumpa namreč kritiki iz lastnih krogov napadajo, da sta preveč popustljiva, kar zadeva vprašanje hongkonških nemirov. Edina razlika je v tem, da Xiju konservativni člani partije očitajo, da je preveč popustljiv do demonstrantov, o Trumpu pa tako demokrati kot republikanci trdijo, da je preveč popustljiv do prijatelja v Pekingu.

Sicer pa, kot se zdi, od nikogar od njiju nihče ne zahteva, da bi razumela, kaj se pravzaprav dogaja v Hongkongu, kaj zahtevajo ti mladi ljudje in kako bi bilo mogoče mirno in učinkovito odgovoriti na njihove zahteve. Dišeče pristanišče je postalo ploščica v geostrateški igri madžonga.



Madžong je igra s 144 ploščicami, podobnimi dominam, ki zahteva veliko taktiziranja, opazovanja, dobrega spomina in prožne strategije. Prav tako dogajanje v Hongkongu dojemata Xi in Trump. Zanju je nekdanja britanska kolonija trenutno zgolj ena od ploščic.

Kitajski predsednik ob tem uspešno ponuja javnosti tezo, da se za razbijaškimi protesti v 7,5-milijonskem mestu skrivajo ZDA, Trump pa se nekoliko manj uspešno poigrava s poskusi, da bi hongkonško krizo povezal s trgovinskimi pogajanji med Washingtonom in Pekingom. S tem je odpravljanje drame samo še težje.
 

»Črne roke«

Kitajsko politično vodstvo za vsakim množičnim protestom praviloma vidi »črne roke«. To so tiste, ki so v lutkovnih gledališčih v črnih rokavicah, da se jih ne bi videlo, z zavidanjem vredno spretnostjo premikajo marionete, tako da se gledalcem zdi, da so oživele. Po prepričanju kitajskih partijskih voditeljev je ljudstvo vodljiva množica, mlade pa zlahka zapeljejo tuji pretkanci.

Tako kot so bili v Zhongnanhaiu (rezidenca najvišjih partijskih voditeljev) leta 1989 prepričani, da se za prodemokratičnim gibanjem v Pekingu skriva zahodna koalicija pod vodstvom ZDA, tako zdaj v ozadju hongkonških nemirov vidijo ameriško Cio.

Radikalni demonstranti, ki mečejo v morje kitajsko zastavo, so v resnici plačanci Cie, so zatrdili kitajski propagandisti, ameriške diplomate v Hongkongu, ki so jih posneli, kako se sredi belega dne v avli nekega hotela srečujejo z nekaterimi od prodemokratičnih aktivistov, so razglasili za »skrivnostne« poveljnike obarvane revolucije.

Trumpu so kritiki iz obeh velikih strank očitali, da je do Kitajske odločen glede vseh vprašanj razen tistih, ki zadevajo demokracijo. Uvedel je carine za skorajda celoten uvoz iz te države (čeprav je ta teden nekatere preložil, da bi omogočil nemotena naročila pred božičnimi prazniki) in obtožil Kitajsko vsega – kršenja ameriških sankcij proti Iranu in Severni Koreji, valutnih manipulacij, kraje ameriškega tehnološkega znanja, vohunjenja in napadov hekerjev – edina stvar, za katero je dal Pekingu zeleno luč, je Hongkong.
 

Ambivalentno sporočilo

»Zelo dobro poznam predsednika Xija,« je tvitnil Trump. »On je velik voditelj, ki ga njegov narod zelo spoštuje. Je tudi dober človek, pred katerim je 'težka naloga'. Ne dvomim, da lahko predsednik Xi, če hoče, hitro in humano odpravi problem Hongkonga. Bi se osebno sestala?«

To je bilo ambivalentno sporočilo, ki so ga kitajski državni voditelji in strokovnjaki za ZDA podrobno analizirali ter ugotovili, da si želi Trump čim prej končati trgovinsko vojno s Kitajsko. Ker ne ve, kako bi se sicer rešil iz brezizhodnega položaja, poskuša zdaj ustavljena trgovinska pogajanja povezati z dogodki v Hongkongu. Tega na kitajski strani niso najbolje sprejeli.
Možnosti, da bi Xi privolil v srečanje s Trumpom, so v teh razmerah zelo majhne, so zatrdili kitajski viri.

Naj je bil kitajski predsednik do zdaj še tako previden z uporabo sile proti hongkonškim demonstrantom, je nasilna prekinitev drame s pomočjo oborožene policije ali celo vojske še vedno ena od opcij v njegovih rokah. Neredi se morajo končati pred 1. oktobrom, ko bo vsa Kitajska proslavljala 70. rojstni dan. Kako se bo to zgodilo, bo odvisno od prihodnjih nekaj dni. Če se bo nasilje nadaljevalo, bodo možnosti za mirno rešitev skoraj zvodenele.