Kolikokrat smo skoraj izumrli?

Pred približno šest do sedem milijoni let je na afriški celini živel skupni prednik šimpanzov in ljudi. Po vlažnih gozdovih osrednje Afrike je takrat tavalo nekaj deset tisoč posameznikov. Populacija je do kakšnih 200.000 ljudi štela šele pred približno 100.000 leti. 

Ko so se pojavili prvi hominini, kot so Sahelanthropus, Ardipithecus in kasneje Australopithecus, so jih ogrožali veliki plenilci: levi, hijene, krokodili. Le malo jih je doživelo pozna leta, saj je večina umrla nasilne smrti. Čim so ostareli in postali nekaj počasnejši … res smo lahko hvaležni, da živimo v sodobnem času.

Pred približno štiristo tisoč leti se je pojavil prelomni trenutek – ljudje so se naučili prižgati in nadzorovati ogenj. Pomenil je toploto, zaščito pred zvermi in učinkovitejšo prehrano.

Sledilo je obdobje širjenja: Homo erectus, ena najbolj vztrajnih vrst, je pred 1,8 milijona let zapustil Afriko in poselil širši del Azije. Model »Out of Africa« opisuje, kako je kasneje Homo sapiens (naša vrsta) v več valovih zapustil Afriko in sčasoma izrinil ali se križal z drugimi vrstami.

Evropejci, posebej modrooki, so potomci neandertalcev

Pred 50.000 leti si je svet delilo več vrst ljudi: Homo sapiens sapiens – naši neposredni predniki, edina še živeča vrsta; neandertalci – močni, prilagojeni hladu, sposobni izdelovalci orodij, izumrli pred 40.000 leti; denisovci – skrivnostni ljudje iz Azije, podobni neandertalcem; Homo floresiensis »Hobiti« – drobna vrsta z otoka Flores v Indoneziji, visoka en meter, ki je izumrla pred okoli 15.000 leti. Ljudsko izročilo domačinov pravi, da so nekaj časa živeli skupaj s hobiti, ženske so si dojke včasih metale čez ramena; Homo luzonensis – najden na Filipinih; Homo naledi – z mešanico primitivnih in modernih lastnosti. Pred 50.000 leti je torej sobivalo najmanj šest človeških vrst. A vsi razen nas so izumrli. Zakaj? Ena izmed možnih razlag je serija skorajšnjih izumrtij. Ogledali si bomo tri najbolj zanimive.

1. Pleistocensko ozko grlo (pred 900.000 leti)

Genetske analize kažejo, da je pred okoli 900.000 leti človeška predniška populacija padla na približno 1280 plodnih posameznikov, kar je blizu dejanskega izumrtja! To ozko grlo je trajalo več kot 100.000 let. Verjetno so bile vzrok obsežne podnebne spremembe: ledene dobe, suše in pomanjkanje hrane, a se ne ve točno.

2. Izbruh supervulkana Toba (pred 74.000 leti)

Izbruh vulkana Toba v današnji Indoneziji je bil eden najhujših dogodkov v novejši zgodovini Zemlje. Ustvaril je »globalno zimo« – ohladitev, ki je trajala desetletja. Po nekaterih ocenah je število ljudi padlo na tisoč do 10.000 oseb.

Ocena števila je nekoliko manj zanesljiva kot dejanske spremembe okolja, ki v računskih modelih spominjajo na simulacije posledic srednje jedrske vojne.

3. Neolitska genetska kriza (pred 5000 do 7000 leti)

Pred dobrimi pet tisoč leti (takrat so ubili tudi Ötzija v Alpah) genetski zapisi kažejo na izjemen padec raznolikosti Y-kromosoma, kar pomeni, da je le malo moških zapustilo potomce. V medijih pogosto navedena razlaga je, da so nastale državne družbe z elitami, kjer je peščica moških nadzirala razmnoževanje (podobno kot haremi). Ta pojav ni vplival na ženske, ki so imele bistveno večjo genetsko raznolikost. Druga možnost je globalna oz. svetovna vojna, pravzaprav dejansko prva svetovna vojna, v kateri je bilo pobitih (in pojedenih) približno polovica vseh ljudi.

V podporo tej teoriji govorijo fosilni ostanki, ki kažejo na spopade večjih razsežnosti po vsem svetu, in ostanki pobitih stotine kilometrov stran od kraja življenja. Človeštvo je takrat že poselilo precejšen del planeta in se naselilo v ograjenih naseljih, kar je morda povzročilo spopade zaradi pomanjkanja prostora in hrane.

V spopadih so sodelovali moški, kar kažejo ostanki okostij s poškodbami od boja in poznejšega kanibalizma. Posebej mlade ženske so bile vojni plen. Moških in žensk se je rodilo približno enako, a v bitkah so moški pomrli, še preden so imeli otroke. Na enega moškega je prišlo 17 žensk. Ko danes slišimo razmerje, marsikdo reče, da so bili blaženi. No ja, 16 od 17 jih je padlo v bitkah in bilo verjetno pojedenih – pobitih je bilo torej polovica vseh ljudi v tej izjemno nasilni dobi. Blaženi, res?

Ker nas je zdaj osem milijard, kakšne posebne nevarnosti izumrtja ni, saj smo poleg največjega števila tudi najbolj tehnološko napredni, vsako leto bolj. Znanost, tehnologija in znanje se nenehno razvijajo. Tudi morebitna katastrofa bi bila bistveno manj nevarna za človeštvo kot pred tisočletji.

Obstaja pa resna nevarnost izumrtja, pravzaprav kar nesporna znanstvena predvidevanja, da bodo manjši evropski narodi, kot sta slovenski ali hrvaški, v nekaj sto letih izumrli.

To nam pokažejo tudi preproste ocene: Če se zadnja desetletja v Sloveniji rodi 10.000 otrok na leto premalo in se priseli 10.000 genetsko drugačnih, potem bo za zamenjavo dveh milijonov ljudi potrebnih le 200 let. Seveda ta ocena drži le, če se razmere ne bodo spremenile – na bolje ali na slabše! Človeštvo je izjemno trdoživo. Zgodovina nas uči, da je preživetje odvisno od prilagodljivosti telesa, uma, družbe, kulture. Najbrž bomo še kdaj hodili po robu – a morda bomo znali tudi naslednjič preživeti – najbrž že s pomočjo umetne inteligence.