Trije svetovi, trije vidiki

»Z nami ali proti nam?« Piše: Zorana Baković 

Peking – Ko so ZDA zahtevale od zaveznic, naj kitajski družbi Huawei preprečijo dostop do pete generacije telekomunikacijskega omrežja, je bila obrazložitev nekaterih republikanskih senatorjev slišati kot poziv k lovu na čarovnice. »Globoka zaskrbljenost« zaradi »nevarnosti«, ki grozi državni varnosti, realna možnost, da se bosta partijsko uho in oko namestila v naša življenja, in opozorilo, da nas bo vse požrl rdeči zmaj, ki je velik, bogat in ob tem še komunističen.

Hkrati se je pojavilo vprašanje, »z nami ali proti nam«, in dejansko so nekateri ameriški šerifi, ki jim je Kitajska že tako na različne načine blizu, na svoj 5G namestili tablo z napisom: »Huaweiu dostop prepovedan!« To sta storili Avstralija in Nova Zelandija, pred dnevi pa je tudi britanski M16 namignil, da bi se moral London odločiti, ali ga moti prisotnost kitajske tehnologije v omrežju, ki je tako rekoč centralni živčni sistem države in družbe. Nato je tudi britanski telekom objavil, da je že v procesu odstranjevanja Huaweieve opreme iz ključnih delov obstoječega omrežja.

Potem ko so objavili novico, da so aretirali finančno direktorico Huaweia, bi morali tudi drugod v EU razmisliti, na katero stran se bodo postavili v novi hladni vojni med Kitajsko in ZDA … ali morda celotnim svetom. Vprašanje je, ali je za nas dobro, da azijska sila postaja svetovna voditeljica v ključnih tehnologijah, smo mi, v nasprotju z Američani, pripravljeni na njeno novo vlogo in ali imamo odgovore na vse izzive, ki jih bo kitajska moč postavila pred naše razmajane predstave o demokraciji, človekovih pravicah in zlasti o pravni državi in liberalni družbi.

Povedno je tudi to, da je bila novica o aretaciji Sabrine Meng (lahko jo razglasimo za simbol globalne prihodnosti Huaweia) objavljena prav takrat, ko je Portugalska s to kitajsko družbo sklenila sporazum o tem, da bo njeno največje telefonsko omrežje do leta 2019 nadgradila s standardi 5G. Očitno je, da bo v »četrti industrijski revoluciji« Kitajska ustvarila kominterno in v njej zbrala tiste evropske (in druge) države, ki se zaradi zadolženosti in drugih gospodarskih težav počutijo proletariat svetovne ureditve.

Za Evropo je najpomembneje najti način, da ne bo zapadla v histerijo »s Kitajsko ali proti njej« in da se bo sama odločila, kako bo gradila svoje obdobje 5G. Ne potrebujemo novega odmerka panike, pa tudi ne navdušenja nad kitajskimi velikimi številkami in predimenzioniranimi projekti. Zdaj potrebujemo predvsem z optimizmom prežeto zaupanje v prihodnjo generacijo. Ne telekomunikacij, ampak ljudi. Tiste, ki pravkar rastejo, se izobražujejo in z mobilnimi telefoni kličejo vesolje.

Jeza nad »najprej Amerika« Piše: Barbara Kramžar

Berlin – Ameriško-evropska trgovinska pogajanja v imenu stare celine vodi evropska komisija, na pogovore o carinah in delovnih mestih pa so v Belo hišo vendarle povabili nemške avtomobilske šefe. V Bruslju in Berlinu je bilo slišati nekaj negodovanja, a se ob drugih mednarodnih grožnjah šok zaradi politike predsednika Donalda Trumpa »najprej Amerika« vsaj malo umirja.

Nad evropskimi proizvajalci avtomobilov in nekaterih drugih izdelkov še naprej visi grožnja z ameriškimi trgovinskimi sankcijami in nasprotovanje napadalni Trumpovi trgovinski politiki je še vedno veliko, nemška diplomacija – in z njo evropska – pa vendarle vsaj malo zadržuje ogorčenje. Težave svojih proizvajalcev na ameriških trgih so namreč vse bolj prisiljeni postavljati v kontekst drugih nemirnih strateških in trgovinskih odnosov v svetu.

Nemčija in EU se ne strinjata s sankcijami proti Iranu, zaradi katerih so v Kanadi menda na ameriško zahtevo aretirali visoko menedžerko kitajskega podjetja Huawei, a se tudi nemška podjetja pritožujejo nad neenakopravnim obravnavanjem na Kitajskem, dve leti po sovražnem prevzemu nemškega proizvajalca robotov Kuka pa so kitajski lastniki kljub drugačnim obljubam odstavili predsednika uprave Tilla Reuterja. »Na Kitajskem imamo veliko več investicij kot pa Kitajci pri nas in v primerjavi z Indijo, ki ima primerljivo ­število prebivalstva, je Kitajska zelo odprta,« je za Delo ​pred ­kratkim povedal Rolf J. Lang­hammer s kielskega Inštituta za svetovno gospodarstvo IfW, a se strahovi zaradi državno subvencio­niranih kitajskih prevzemov ne umirjajo.

Nemčija in velik del Evrope trgovinska trenja z ZDA vse bolj primerjata tudi z varnostnimi grožnjami iz Rusije. Vemo, da Rusija že dolgo ne upošteva pogodbe, je nemška kanclerka Angela Merkel še pred zadnjimi zaostrovanji med to državo in Ukrajino ocenila pogodbo o omejitvi jedrskih raket srednjega dosega (INF). Še vedno se zavzema za pogajanja, a so do Rusije kritični tudi vsi trije kandidati za novega predsednika ali predsednico CDU. Annegret Kramp-Karrenbauer, Friedrich Merz in Jens Spahn celo razmišljajo o ponovni preučitvi projekta Severni tok 2.

Nezadovoljstvo zaradi Rusije in Kitajske ne izključuje nemškega in evropskega nezadovoljstva s Trumpovo politiko »najprej Amerika«. A se je ob ponovnem sklicevanju na čezatlantska zavezništva nad nemške avtomobilske šefe, ki so pridno odkorakali v Belo hišo pogovarjat se o tamkajšnjih, in ne o nemških in evropskih delovnih mestih, usulo precej manj očitkov, kot bi se jih sicer.

Praznina argentinskega premirja Piše: Sebastijan Kopušar

New York – Ameriško-kitajsko trgovinsko premirje iz Buenos Airesa se je v nekaj dneh razblinilo ob nejeveri vlagateljev, da lahko voditelja gospodarskih supersil najdeta skupni jezik, neprevidne izjave Donalda Trumpa pa so še okrepile globoke padce na borznih trgih. Aretacija finančne direktorice kitajskega tehnološkega velikana Huawei je dodaten udarec argentinskemu dogovoru in nov dokaz ostrega boja za tehnološko prevlado.

V Washingtonu radodarne subvencije, s katerimi Peking spodbuja rast kitajskih podjetij, razumejo kot kršitev mednarodnih pravil in kot grožnjo ameriški nacionalni varnosti. Bela hiša je že pred tem prepovedala uporabo Huaweieve opreme za gradnjo omrežja pete generacije mobilne telefonije, podobni ukrepi veljajo tudi za nekatere druge kitajske proizvajalce tehnološke opreme. Kar kaže, da ameriški pritiski segajo precej dlje od carin na kitajsko blago.

Argentinski dogovor je bil že ob nastanku podoben sladkorni peni, na videz obsežen, v resnici pa praznina nejasnosti. Poleg tega je obsedenost Bele hiše z dvostranskimi trgovinskimi odnosi anomalija v globaliziranem svetu z zapletenimi in prepletenimi preskrbovalnimi verigami. Tudi če bo Peking uresničil obljube o povečanem uvozu ameriških pridelkov in izdelkov, ne more vplivati na obnašanje ameriških potrošnikov in njihovo nenasitno lakoto po cenejših kitajskih izdelkih. Samo v zadnjem letu se je ameriški trgovinski primanjkljaj na področju blaga povečal za desetino.

Zaupanje med vladama je bilo že pred aretacijo Meng Wanzhou na zelo nizki ravni, dodaten udarec z vidika Pekinga je, da so hčer ustanovitelja podjetja Huawei priprli ravno v soboto, kot sta obe strani poskušali najti skupni jezik. Težava pri iskanju dogovora je pomanjkanje orodij, s katerimi lahko kaznujejo kršitelje. Svetovna trgovinska organizacija omogoča postopek za poravnavo sporov, a je ta počasen in precej luknjast. Poleg tega je težko dokazovati kršitve, kot je prisilna selitev tehnologije na Kitajsko, saj to po tamkajšnji zakonodaji ni kršitev, zahteve pa so ustne.

Dogovor o premirju bi bil seveda precej bolj obetaven, če bi ZDA nastopile združeno z Evropsko unijo, Japonsko, Kanado in drugimi državami, ki se pritožujejo zaradi kitajskih trgovinskih praks. Toda Washington bo le stežka sestavil koalicijo voljnih, dokler je v sporu z vsemi, in je tudi po zaveznikih udaril s carinami na jeklo in aluminij, hkrati pa ves čas grozi z uvoznimi dajatvami za avtomobile.