Ovire na poti do brexita brez dogovora

Združeno kraljestvo bo ta teden­ dobilo novega premiera in po vsej verjetnosti novo, precej bolj evroskeptično vlado, kot jo je imelo do zdaj. Toda vse te spremembe še ne pomenijo, da bo pot do brexita kaj lažja, nasprotno, lahko bi še povečale težave vladajoče konservativne stranke pri izpolnjevanju ključne volilne obljube.

Politični analitiki se v zadnjih mesecih, od odstopa Therese May in sklica tekme za njenega naslednika, sprašujejo, ali bo menjava na vrhu vlade prinesla olajšanje, nov zagon in morda vnesla celo nekaj optimizma v politični diskurz ali pa bo še utrdila občutek o brezizhodnosti položaja, v katerem se je znašla stranka in z njo država.

Boris Johnson, najverjetnejši novi britanski ministrski predsednik, verjame, da je razkol, ki ga je v državi povzročil brexit, politično vprašanje, ki pa ga je mogoče rešiti samo z uresničitvijo tistega, za kar je tesna, a kljub temu jasna večina britanskih volivcev glasovala na referendumu leta 2016. Johnson je zagotovil, da si ne želi neurejenega brexita in da je verjetnost tega ena proti milijon. Hkrati je obljubil, da bo država, če bo v to prisiljena, 31. oktobra pod njegovo vlado izstopila iz EU tudi brez dogovora.

Vloga parlamenta

Kaj bodo o njegovih načrtih rekli britanski poslanci, ki so trikrat zavrnili ločitveni sporazum, ki ga je novembra lani z EU dosegla vlada Therese May, in bi ga gotovo zavrnili še četrtič, če bi imeli priložnost, hkrati pa so večkrat pokazali, da ostro nasprotujejo brexitu brez dogovora? S čim jih lahko Johnson prepriča in katera alternativa mu preostane, če se bo parlament obrnil tudi proti njemu?

Novi premier se v tem primeru lahko odloči za razpis predčasnih volitev oziroma počaka do konca oktobra, da se bo britansko članstvo v EU izteklo. Če bi se odločil za drugo možnost, bi njegova vlada tvegala izbruh resnega konflikta s parlamentom, ki je do zdaj na vse načine poskušal zavarovati svojo vlogo pri procesu izstopa države iz EU. Tudi zato Johnson med kampanjo ni hotel vnaprej izključiti možnosti začasne razpustitve zakonodajnega telesa, če bi ta poskusil blokirati brexit; ustava premierom namreč omogoča, da s takšnim manevrom preprečijo sprejemanje novo zakonodaje.



Johnson ne bi bil prvi ministrski predsednik, ki bi britanski kraljici Elizabeti II. svetoval, naj iz političnih razlogov predčasno konča zasedanje parlamenta, a iz tega še ne izhaja, da bi bila to sprejemljiva rešitev za njegov tabor, saj bi pomenila, da bi v dramo, povezano z brexitom, morali zvleči ­monarhinjo.

Po rešitev na volišča

Vse več je ugibanj, da bi lahko Johnson v kratkem razpisal predčasne volitve in s tem poskusil rešiti odprta vprašanja o že dvakrat odloženem izstopu države iz EU. A tudi volitve Johnsonu ne bi zagotovile uspeha: konservativci ne uživajo velike prednosti v volilnih raziskavah in razmeroma majhen odliv glasov lahko pripelje na oblast laburiste Jeremyja Corbyna, ki so pred kratkim spremenili stališče o brexitu in po novem podpirajo razpis še enega referenduma, na katerem nameravajo zagovarjati obstanek države v EU.

Ni zagotovila, da bi volitve občutno spremenile razmerje sil v parlamentu med nasprotniki in zagovorniki brexita. Profesor John Curtice, nesporna avtoriteta na področju meritev javnega mnenja na Otoku, je za Delo nedavno povedal, da razkol v poslanskih klopeh precej jasno odseva razkol, ki je opazen v širši družbi.

Volitve bi kljub temu lahko odgovorile vsaj na vprašanje, ali je dogajanje na Otoku, povezano z brexitom, politična kriza, ki jo je mogoče rešiti z izvolitvijo novih predstavnikov ljudstva, ali ustavna kriza oziroma razdor v sistemu, ki zahteva drugačen pristop in iskanje drugačne rešitve.