Stranka, ki kljubuje času

Konservatizem na Zahodu je menda v krizi, ogrožajo ga reakcionarne sile, ki se na valu populizma in z vzbujanjem nacio­nalističnih čustev prebijajo v ospredje. Desnica je na oblasti tako v ZDA kot v Združenem kraljestvu, a le zaradi opuščanja vrednot, ki so jo nekoč definirale, so pred kratkim ugotavljali v Economistu in sklenili, da današnja desnica ne predstavlja evolucije konservatizma, ampak njegovo zavrnitev.

Kronisti, zgodovinarji in privrženci najstarejše in po različnih merilih sodeč najuspešnejše desnosredinske politične stranke na svetu se s to oceno gotovo ne bi strinjali, kot tudi ne z metanjem fenomenov, kot sta vzpon Donalda Trumpa in odločitev Združenega kraljestva za izstop iz EU, v isti koš. Navsezadnje iz te izhaja, da britanske konservativce zaznamuje nekakšna ideološka konsistent­nost, tako kot velja za njihove tekmece na nasprotni strani političnega pola. Kako drugače bi lahko stranka zavrnila konservatizem, če se ne bi strinjala s tem, da je ta za odpis, in o tistem, kar naj bi ga nadomestilo? Ali ni mogoče še kako drugače razložiti obnašanja stranke, ki je bila še pred nekaj desetletji glavna promotorka evropske integracije Združenega kraljestva, nato pa leta 2016, po referendumu o brexitu, prevzela odgovornost, da bo popeljala državo iz Evropske unije?

Enotnost pred vsem

Veliko verjetnejša razlaga dogodkov zadnjih nekaj let ni povezana z ideologijo, ampak z načinom delovanja stranke, katere moderna različica je nastala v štiridesetih letih 19. stoletja na plečih političnega razkola zaradi protekcionističnih »žitnih zakonov«, ki je zaznamoval vse poznejše generacije konservativnih voditeljev in v njihovo genetsko zasnovo vcepil prepričanje, da je ohranjanje enotnosti stranke njihova glavna naloga. To je rdeča nit, ki po besedah Andrewa Gimsona, zgodovinarja in biografa najverjetnejšega prihodnjega britanskega premiera, razlaga tako strankino obnašanje kot to, zakaj je tako dolgo ostala relevantna ­politična sila.

Ohranjanje enotnosti je v konservativni stranki premo sorazmerno s sposobnostjo prilagajanja in močno željo po izogibanju situacijam, ki bi lahko ogrozile to ravnovesje. Tudi zato konservativci praviloma ne podlegajo ideologiji oziroma vsaj ne toliko, kolikor njihovi tekmeci.



»Čeprav imajo konservativci prepričanja, stranka nikoli ni imela tako rigidne ideologije, sploh v primerjavi s socialisti. Zato je tudi lažje spreminjala stališča, recimo pri vprašanju širjenja volilne pravice. Sprva so temu nasprotovali, nato so si premislili, in to zanje ni bilo zelo težko,« je svoje videnje vzrokov za uspešnost konservativcev za Delo pojasnil Charles Moore, nekdanji urednik stranki naklonjenega Daily Telegrapha in avtor uradne biografije Margaret Thatcher. Vsakič, ko so se zgodile družbene ali gospodarske spremembe, so bili po njegovih besedah zmožni pritegniti na svojo stran velik del vzpenjajočega se družbenega razreda, in tako jim je uspelo povečati volilno podporo. »Liberalci in pozneje laburisti so bili v zgodovini bistveno bolj ideološki oziroma, če nanje gledamo s kritičnega vidika, moralistični v nazorih,« je pojasnil Moore. Ideološka fleksibilnost konservativcev se je v tem pogledu večkrat pokazala za prednost.

180-stopinjski obrat

Ideološka fleksibilnost je bila podlaga za vse velike zasuke v strankini skoraj dvestoletni zgodovini in je omogočila konservativcem, da so naredili svojevrstno umetnost iz 180-stopinjskega obrata (angl. U-turn). Stranka je neštetokrat spremenila mnenje o vrsti aktualnih družbenopolitičnih vprašanj, kar je vplivalo tudi na strukturo njene podpore. Konservativci, ki so bili tradicionalno zapriseženi kralju, državni cerkvi in tradicionalnim vrednotam, so v zgodovini zagovarjali tako interese industrialcev in veleposestnikov kot pripadnikov srednjega ter delavskega razreda. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja so tekmovali z laburisti, katera vlada bo zgradila več družbenih (!) stanovanj.

Stranka tudi danes uživa volilno podporo znatnega dela delavskega in ne zgolj srednjega razreda, kot veleva splošno prepričanje. Njena zavzetost za ohranitev celovitosti Združenega kraljestva, ki se je pokazala tudi pri pogajanjih o brexitu in nasprotovanju spornemu irskemu varovalu zaradi strahu, da bo to postavilo pod vprašaj celovitost, je ravno tako del strankine identitete in vir stalnega dotoka volilnih glasov iz različnih družbenih razredov. To identiteto od leta 1912 potrjuje njen uradni naziv: Konservativna in unionistična stranka.



Ideološka fleksibilnost je navsezadnje omogočila vzpon Margaret Thatcher, ki se je na začetku premierske poti znamenito razglasila za »damo, ki ji ni do obračanja«, potem ko so jo njeni konservativni kolegi pozvali, naj razveljavi ukrepe za liberalizacijo britanskega gospodarstva, predvsem zaradi strahu, da bo naraščajoča brezposelnost stala stranko zmage na prihodnjih volitvah. Železna lady ni klonila pod pritiskom, kar je bil tudi eden izmed razlogov, da se je vpisala v zgodovino kot ena od najuspešnejših, a tudi najbolj osovraženih britanskih voditeljev. Hkrati je bila klasični primer strankinega mešanja konservatizma z malo začetnico in njene pripravljenosti za uveljavljanje reform.
 

Manifestacija prilagodljivosti

Če je prilagodljivost na družbene spremembe ključna podlaga za uspeh stranke, ali ni tudi njen razvoj stališč do britanskega članstva v EU manifestacija te prilagodljivosti? »Veliko ljudi se ne bi strinjalo z mano, a kljub temu bi na to vprašanje odgovoril pritrdilno,« je dejal Charles Moore.

Vstop države v Evropsko ­skup­nost, ki je kasneje postala Evropska unija, je bil po njegovih besedah ideja, ki jo je propagiral (konservativni) establišment in je šele pozneje postala popularna tudi med prebivalstvom. »Ljudje so glasovali zanjo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, a je bila postopoma iz različnih razlogov diskreditirana. Zato je bil referendumski izid leta 2016 takšen, kakršen je bil,« je prepričan sogovornik. »Konservativna stranka kot celota, predvsem pa v smislu njene vodstvene strukture, ni hotela podpreti brexita, a zdaj ugotavlja, da ga mora, saj ga podpirajo njeni privrženci. Seveda ne vsi, okoli tri četrtine.«

Zaradi tega jo podpira tudi Boris Johnson, najverjetnejši naslednik Therese May. Andrew Gimson, ki je zadnjih 15 let od blizu spremljal in popisoval nepredvidljiv vzpon nepredvidljivega plavolasega politika, je za Delo pojasnil, da bo Johnson naredil vse, da bo znova povezal konservativce. »Na najbolj udaren način jim bo pojasnil, da je s stranko konec, če ne bo izpeljala brexita.«



Če je zgodovina merilo, bo to zanje dovolj dober razlog, da bodo na koncu dejansko prevzeli titulo nasprotnikov britanskega članstva v EU. Konservativci so pri vprašanju Evrope dolgo poskušali sedeti na dveh stolih. Poskušali so ostati v EU, a hkrati bili do nje izrazito kritični. Izid britanskega referenduma, ki ga je ravno zaradi ohranjanja enotnosti v stranki razpisal nekdanji premier David Cameron, je to strategijo – če temu sploh lahko rečemo strategija – naredil nevzdržno.

Čas po brexitu

Britanski izstop iz EU ne bo trajal večno. Kaj mu bo sledilo, je predmet ugibanj. Tako kot leta 2016 ni imela načrta za morebiten uspeh referenduma o brexitu, britanska vladajoča stranka vsaj na prvi pogled še vedno nima usklajene vizije o tem, v katero smer bi morala popeljati državo, ko bo ta dokončno izstopila iz EU.

Če bodo konservativci preživeli brexit, Charles Moore ne verjame, da bodo stranko še definirale drugačne politike od današnjih. Zavzemala se bo za nekoliko bolj liberalno gospodarsko okolje v primerjavi s celino, verjetno bo postala tudi nekoliko bolj socialno konservativna. »V zadnjih desetih, petnajstih letih so konservativci postali precej liberalni pri družbenih vprašanjih. Ne verjamem, da si bodo izmišljali nova pravila, ampak da bodo manj politično korektni, da bodo glasneje nasprotovali priseljevanju in bolj poudarjali domoljubje.«



S tem bodo po njegovem pridobili več privržencev v delavskem razredu. Volivci iz višjega delav­skega razreda in nižjega srednjega razreda, ki niso del družbenih elit, a si želijo izboljšati položaj, bodo verjetno v večjem številu glasovali za konservativce, je prepričan sogovornik. To bo povzročilo tudi spremembe v geografski porazdelitvi glasov.

Institucija z namenom

Tovrstne napovedi se lahko uresničijo le, če se bo stranki v njeni dolgi zgodovini še enkrat uspelo osmisliti, ne da bi pri tem posegla v bistvo svojega obstoja. »Konservativna stranka obstaja, je obstajala in vedno bo obstajala izključno z namenom pridobivanja in izvajanja moči, seveda pod določenimi pogoji,« je v svoji zgodovini konservativcev zapisal Robin Harris, med drugim znan kot avtor strankinega volilnega programa na volitvah leta 1987. »[Stranka] ne obstaja zaradi tega, da bi bila ljubljena, sovražena ali celo spoštovana. Ni ne boljša ne slabša od seštevka ljudi, ki jo sestavljajo. Je institucija z namenom in ne organizem z dušo.«

Charles Moore se je strinjal s tem, da konservativci kot stranka nimajo duše, a to, da je nekdo torijec – in ne le konservativec –, po njegovih besedah kljub temu izraža neko kulturo, ki sega globoko v zgodovino.

Beseda torijec je starejša od besede konservativec, med seboj sta povezani, ampak nista enaki. »Razliko med njima je težko razložiti, je pa v torijski drži nekaj genetskega, tako kot je nekaj genetskega v laburistični drži.« Včasih lahko označijo človeka za torijca, tudi če na njem ni nič političnega in ne glasuje za konservativce, včasih pa ta izraz po sogovornikovih besedah preprosto uporabljajo za opis posameznikovega odnosa do življenja.