Nova odkritja v Auschwitzu: Johann Herak, taboriščnik Z-4454

V spominskem muzeju taborišča Auschwitz-Birkenau so zaključili dveletni projekt rekonstrukcije identitet nekaterih taboriščnikov, ki so jih deportirali v enega od največjih nacističnih koncentracijskih taborišč (KT). Podatke jim je uspelo zbrati s pomočjo arhivov iz Auschwitza in Bad Arolsna. 

V projektu je sodelovala skupina, sestavljena iz arhivarjev, zgodovinarjev in strokovnjakov za informacijsko tehnologijo. Njihov glavni cilj je bil pridobiti čim več podatkov o taboriščnikih, ki so bili prepeljani v Auschwitz, bodisi iz kraja bivanja bodisi iz drugih taborišč. V veliko pomoč so jim bili dokumenti iz koncentracijskega taborišča Buchenwald, predvsem osebne mape zapornikov. Vsaka oseba je ob prihodu v taborišče namreč dobila svojo mapo, ki je nato z njo potovala ob morebitnih preselitvah v druge lagerje. Da so izhajali prav iz Buchenwalda, po besedah koordinatorke projekta Krystyne Leśniak, ni naključje.

Leta 2006 je poljski Urad za informacije in raziskave Rdečega križa muzejski zbirki v Auschwitzu podaril več kot 47.000 digitalnih kopij dokumentov poljskih taboriščnikov, zaprtih v KT Auschwitz in Buchenwald. Podatke iz arhiva Arolsen so zdaj tako dopolnili osebni spisi, mape iz oddelkov za zaposlovanje taboriščnikov, seznami imen in dokumenti o premestitvah med posameznimi taborišči ter smrtih zapornikov, je pojasnil Wojciech Płosa, vodja arhiva v spominskem muzeju Auschwitz-Birkenau.



Delo bo sicer še dolgotrajno, saj je veliko dokumentov napisanih na roko, a za zgodovinarje in raziskovalce holokavsta predstavljajo neizmerno dragocen vir informacij. Določili bodo lahko, koliko ljudi je bilo deportiranih v Auschwitz, datume prevozov in kraje, od koder so bili odpeljani, so zapisali na spletni strani muzeja.

Odkrili so več imen in fotografij Sintov, Romov ter sovjetskih vojnih ujetnikov. Poleg tega so delno lahko dopolnili tudi seznam Judov, ki so jih deportirali iz getov v Lodžu iz Terezinu ter francoskih političnih zapornikov. »Zelo pomembni so tudi dokumenti, ki se nanašajo na madžarske Jude, deportirane v Auschwitz spomladi in poleti leta 1944, saj mnogi ob prihodu sploh niso bili registrirani v Auschwitzu, ker so jih takoj premestili na druge lokacije. Zahvaljujoč dokumentom iz drugih taborišč lahko rekonstruiramo usode posameznikov, pa tudi celotnih skupnosti,« je povedala Ewa Bazan, vodja projekta v spominskem muzeju.



Dokumenti so med drugim razkrili nekaj podatkov o družini Hoffman, ki so jo konec maja leta 1944 deportirali v Auschwitz. V taborišče so bili prepeljani mati Eszter, rojena Pretz, oče Armin in njuna dva sinova s soprogama – Jenö in Rozsi, rojena Klein, ter Mora in Ibolya, rojena Nussbaum.

Brata sta bila 6. junija nato premeščena v taborišče Buchenwald ter tam registrirana in fotografirana. Zaradi podhranjenosti, napornega dela in pomanjkanja zdravniške oskrbe nista imela skorajda nobene možnosti, da bi preživela. 3. oktobra leta 1944 je bila iz KT Buchenwald v KT Auschwitz poslana skupina 1191 madžarskih Judov. Vsi so bili, tako domnevajo zgodovinarji, takoj ob prihodu poslani v plinsko celico, med njimi tudi brata Hoffman. Usode njunih staršev in žena do danes še niso odkrili. 

So pa zato našli osebni karton Johanna Heraka iz Buchenwalda ter fotografijo taborišča. Češki Rom Herat je bil star 16 let, ko so ga v večji skupini Romov in Sintov z Moravskega prepeljali v Auschwitz. 19. marca leta 1943 so mu dodelili številko Z-4454. Mladoletnik je med 13. aprilom 1943 in 9. aprilom 1944 delal na enem od najbolj zahtevnih oddelkov, 16. aprila 1944 pa bil nato premeščen v Buchenwald. Njegova nadaljnja usoda še ni pojasnjena. 

Delarbre, taboriščnik številka 185409

Med projektom so, kot so zapisali na spletni strani spominskega muzeja, dobili tudi nekaj podatkov o Poljaku Franciszku Jaźwieckem, slikarju in portretistu. V Auschwitz so ga deportirali iz Krakova. Registriran pod številko 79042 je delal v mizarski delavnici in lakirnici. Naredil je nekaj portretov sojetnikov iz Auschwitza, Sachsenhausna in Buchenwalda. Do pred kratkim so imeli v arhivu o njem zgolj podatke o zaposlitvi v lakirnici. Zahvaljujoč novim odkritjem pa je zdaj znano še, da so ga marca leta 1943 prek taborišča Gross-Rosen premestili najprej v Sachsenhausen, 28. julija 1944 pa v Schönebeck, podružnico Buchenwalda.  

Tri glavna taborišča in več deset manjših

30. aprila leta 1944 so iz Pariza v Auschwitz prepeljali 1655 moških. Intelektualcev, politikov, visokih častnikov in pripadnikov francoskega odporniškega gibanja. Ob prihodu so jih zabeležili na seznam, in sicer od števila 184936 do 186590. Med njimi je bil tudi Leon Delarbre, slikar, kustos in direktor muzeja Belfort. Delarbre se je pridružil odporu po zasedbi Francije, saj se zaradi starosti ni mogel pridružiti vojaškim silam. 3. januarja leta 1944 so ga zaprli v Belfortu, nato premestili v Compiegne, od tam pa v Auschwitz.

V taborišču o njem doslej niso imeli nobenih dokumentov, med dveletnim raziskovanjem pa so odkrili njegov osebni karton. Delarbre je bil v Auschwitzu registriran kot ujetnik s številko 185409. Kasneje so ga preselili v taborišče Dora, kjer je s pomočjo sojetnikov risal risbe, ki so dokumentirale vsakdanje življenje v taborišči. Osvoboditev je dočakal v Bergen-Belsenu.

Kot so še zapisali v spominskem muzeju, bo analiza odkritih podatkov omogočila posodobitev zgodovinskih študij o evakuacijah iz Auschwitza in zaposlitvah v taborišču. Projekt sta financirala Mednarodni odbor za Auschwitz in družba Volkswagen AG.

Celoten kompleks KT Auschwitz je obsegal tri glavna taborišča (Auschwitz I, Auschwitz II - Birkenau in delavsko taborišče Auschwitz III - Monowitz) ter od 40 do 50 manjših. V njih je umrlo približno 1,1 milijona ljudi, večina od teh je bila Judov. Med zaporniki je bilo na Poljsko prepeljanih tudi več kot 2300 Slovencev, od katerih jih je okrog 1300 tam tudi umrlo. V Muzeju novejše zgodovine so se ob 27. januarju slovenskim žrtvam poklonili z razstavo »Tu se je smrt utrudila do smrti…«: slovenske žrtve Auschwitza. Razstava bo na ogled še do 15. marca.