»Tu se je smrt utrudila do smrti in uresničil biblijski pekel. Tu je zločin dobil sloves obrti in na milijone duš premlel v pepel.« S temi besedami je nekdanji slovenski interniranec, pesnik in prevajalec Lojze Krakar, opisal koncentracijsko taborišče Auschwitz.

Danes mineva 76 let od osvoboditve kraja, zaznamovanega s smrtjo – v času delovanja Auschwitza je v njem umrlo okrog 1,1 milijona ljudi, od tega večina Judov. V Auschwitz so odpeljali tudi okrog 2300 Slovenk in Slovencev, polovica se jih od tam ni vrnila. V Muzeju novejše zgodovine Slovenije so se jim poklonili z dokumentarno razstavo »Tu se je smrt utrudila do smrti...«: slovenske žrtve Auschwitza. Na ogled bo do 15. marca, spremlja jo tudi andragoški in pedagoški program.



Razstavo so pripravili v Sinagogi Maribor, prvič je bila na ogled 23. januarja lani v okviru projekta Šoa – spominjajmo se 2020 v matični ustanovi. Kot je pojasnil avtor razstave, zgodovinar Boris Hajdinjak, so hoteli slovenskim žrtvam Auschwitza dati imena in priimke, jih s fotografijami iz anonimnosti vsaj začasno »vrniti med žive«. Razsežnosti nacističnega zločina so bile v tem taborišču namreč tolikšne, da je težko vsaki žrtvi dati pozornost, ki bi si jo zaslužila.

Na razstavi je predstavljenih 34 zgodb, v katerih nastopa 60 ljudi, včasih gre za člane cele družine. Poanta razstave je natanko to – zgodbe, obrazi, imena in priimki, taboriščne številke. Slovenskim žrtvam je dana osrednja vloga, je poudaril Hajdinjak. »Za vsako fotografijo z razstave je zgodba. Premalo so namreč poznane usode teh ljudi, so pa ključne. Večina je že dolgo pokojnih, tudi tisti, ki so preživeli Auschwitz, razen redkih, spoštovanja vrednih izjem, kot sta Erika Fürst in Sonja Vrščaj. Sam sem zagovornik tega, da je zgodovina sestavljena iz ljudi – za ljudi.«



Ko govorimo o koncentracijskih taboriščih, je največkrat v ospredju holokavst kot celota. A na koncu je tu vseeno množica anonimnih ljudi, ki ne dobijo prave pozornosti. Usoda posameznika, njegov obraz, njegova ime in priimek zato govorijo za vse, ki jih na razstavah, v katalogih, knjigah morda zaradi tehničnega ali kakšnega drugega razloga zgodovinarji in pisci ne morejo zajeti.

Za vsako fotografijo stoji zgodba posameznika

Dodana vrednost razstave so taboriščne fotografije. Na eni od teh je Pavel Lampe, rojen v Črnem Vrhu nad Idrijo. Osemnajstletnega so iz Begunj v prvem slovenskem transportu odpeljali v Auschwitz, dva dni po 19. rojstnem dnevu je v taborišču umrl. Druga prikazuje Pavlo Blagotinšek, šestnajstletno članico odporniškega gibanja. S Štefko Štibler sta bili prvi Slovenki v Auschwitzu. Izkušenejša Štefka Štibler je ves čas skrbela za Pavlo Blagotinšek.

Pretrese tudi podoba Vere Moskovič, Judinje iz Ljubljane. Študentko pedagogike so 30. oktobra 1944 usmrtili v plinski celici – dan ali dva pozneje so plinske celice v Auschwitzu nehale delovati. »Ljudje morajo dojeti, da se to ni zgodilo strašnim fanatičnim odpornikom, ampak je bilo včasih dovolj, da si končal v Auschwitzu, zgolj biti na napačnem mestu ob napačnem času. Ali pa si bil zaprt zaradi tega, kar si bil – Jud, na primer. To je bila tudi poanta holokavsta,« je poudaril Hajdinjak.

Auschwitz je bil največje nacistično delovno taborišče zaradi odločitve podjetja I. G. Farben februarja 1941, da bo pri bližnji vasi Monowice (nemško Monowitz) zgradilo ogromen industrijski kompleks Buna-Werke. Za odločitev niso bili pomembni samo ugodna prometna lega (ta je bila pozneje pomembna za transport Judov iz vse Evrope), obilje vode (reka Visla) in nujnih surovin (rudniki premoga in soli, kamnolomi apnenca) ter zaradi oddaljenosti od Velike Britanije varnost pred bombardiranjem, temveč tudi nizka cena in obilo delovne sile, ki so jo predstavljali taboriščniki v Auschwitzu. Zato so v Auschwitz pošiljali tudi pripadnike drugih narodov.

V taborišče je bilo deportiranih 2300 ljudi iz Slovenije. Večina je bila Slovencev, pa tudi okoli 350 Judov, najmanj 78 Romov in najmanj en pripadnik Jehovovih prič z območja takratne Slovenije. Vrnilo se jih je le okrog 1000. Prva skupina 22 Slovencev je prispela v Auschwitz 28. septembra 1941 iz zapora Begunje. Kaj je bilo uničevalno taborišče že v zgodnji fazi delovanja, jasno pokaže podatek, da je večina izmed njih tam umrla po nekaj mesecih, je avtor kataloga zapisal ob razstavi.

Sonja Zabric, Linka Ksela, Dina Gottliebová …

Zanimiv in v javnosti morda nekoliko manj znan je podatek, da je bil za Ravensbrückom Auschwitz prvo nacistično koncentracijsko taborišče tudi za ženske. Prve taboriščnice so prispele 26. marca 1942, prvi Slovenki pa 6. junija tistega leta iz Maribora. V tem času so bile taboriščnice še v matičnem taborišču, kmalu zatem so jih premestili v ženski del Birkenaua. Tam je do konca delovanja taborišča ostala večina taboriščnic. Ker so v druga taborišča pošiljali ženske šele leta 1944, okoli 1500 slovenskih taboriščnic predstavlja dve tretjini slovenskih taboriščnikov v Auschwitzu, približno 850 jih je tam umrlo.



Preživelih iz koncentracijskih taborišč je danes (tudi na svetu) le še peščica. Eden od njih, Američan Benjamin Lesser, je lani, ob 75. obletnici osvoboditve Auschwitza, dejal, da se tja vrača vedno znova, ker ne bo živel večno. Svet ne sme pozabiti, je dejal in se retorično vprašal, kaj se bo zgodilo, ko preživelih, ki lahko sami povedo vse grozljive zgodbe, več ne bo. Ne ve. Tudi mi ne vemo.

»Premalo se zavedamo pomena druge svetovne vojne in žrtev koncentracijskih taborišč. Resda so bile vojne tudi leta kasneje, ampak po obsegu nasilja nad civilnim prebivalstvom, si upam trditi, je bila ta najhujša. Moramo se zavedati, da holokavst ni nastal po naključju,« je opozoril Boris Hajdinjak. Najmanj, kar lahko storimo, je, da ljudem, ki so umrli (tudi) zato, ker so poskusili ubraniti svoje temeljne človekove pravice, damo spoštovanje, ki jim pripada. Danes. Še vedno.