»Nisem zgolj upal, da bom preživel Dachau in Gusen, ampak sem bil o tem prepričan«

»Moramo se spominjati, s sramom in studom, tako dolgo, kot bo obstajal človeški spomin. Samo s pomnjenjem bomo izkazali primerno spoštovanje vsem žrtvam.« V delčku nagovora nekdanjega generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov Kofija Anana iz leta 2006 se skriva bistvo holokavsta. Trajni opomin na vojne grozote, ki so jih mnogi preživeli, številni ne. Da se nikoli več ne bi ponovilo.

Danes 91-letni Dušan Stefančič je imel srečo. Da, srečo. Zdaj sivolasi gospod, ki so ga v Dachauu »sprejeli« pod številko 63839 in ga od tam premestili v kar pet koncentracijskih taborišč, ni nikoli dopustil, da bi mu kruta preizkušnja vzela voljo do življenja ali uničila prihodnost. Morda ga je leta 1945, ko so na koncu njegove taboriščne poti v Gusnu II mnogi kruto obračunavali z nadzorniki, rešila mladost. V Dachau so ga iz Ljubljane odpeljali kot 16-letnega mladeniča, ki je – znova, na njegovo srečo – dobro govoril nemško in si tako prihranil marsikatero slabo preizkušnjo.

Pred 27. januarjem, svetovnim dnevom spomina na žrtve holokavsta, sva se z gospodom Stefančičem pogovarjala predvsem o preteklosti, a za nekaj trenutkov vmes skočila tudi v tukaj in zdaj. Ker se med pogovorom o koncentracijskih taboriščih človek pač ne more izogniti pogledu v sedanjost in prihodnost. Smo se iz bridke izkušnje druge svetovne vojne česa naučili? Stefančičev odgovor je kratek in jedrnat: Ne, ničesar.

Imeli ste srečo, čeprav bi ji prej rekli nesreča, da ste bili v kar šestih taboriščih, torej jih lahko primerjate. In pravite, da Dachau, eden od simbolov zla med drugo svetovno vojno, sploh ni bil najhujši?

Pripadal sem generaciji ujetnikov, ki je prišla na vrsto že proti koncu vojne, zaprli so me leta 1944. Za zgodovino je najbrž kar pomembno, da sem bil zaprt v šestih taboriščih, tako da lahko primerjam. Vsa taborišča so bila pravzaprav organizirana po istem kopitu, je pa imelo vsako svoje posebnosti, Dachau, na primer, je stal v močvirju. Poleg tega so imeli komandanti lagerjev tudi svoje lastne ideje, kako bi taboriščnikom še bolj zagrenili vsakdanjik. Sam sem bil v Dachauu zelo kratek čas, vsa naslednja taborišča so bila zato bolj »hudičeva«. Zame je bil najbolj nevaren francoski Natzweiler, kjer sem delal v tunelu. Železniški tunel, dolg skoraj osem kilometrov, smo predelovali v tovarno letalskih motorjev. Za 16-letnega fanta je bilo tam res težko.

Zakaj so vas sploh zaprli?

Pred vojno smo živeli po vsej Jugoslaviji. Kot begunci smo leta 1944 v Ljubljano prišli iz Bihaća. Saj sami veste, da je mladina vedno za avanture, takrat smo po stenah pisali SSSR, OF in podobno. Na linolej smo delali negative za listke, jih nato barvali v barve slovenske zastave ter po policijski uri tihotapili ven. Kako sem pristal v zaporu, je pravzaprav uganka. Priznam, da nikoli nisem bil prav dobro zapisan pri katoliški srenji, že zgodaj sem razčistil z religijo in tega nisem nikoli skrival. Ne vem pa, ali je bil to razlog. Takrat nas je 26 fantov s četrte državne gimnazije zaprla domobranska policija. Po zaslišanju so nas tri z vlakom poslali v Dachau. Dva sta tam ostala, jaz pa sem odšel naprej na »turistični izlet« (smeh). Dachau je takrat veljal za zelo ugoden lager, sploh v primerjavi z Auschwitzem. Poleg tega sem imel nekatere prednosti – prva je bila ta, da nisem visel na upanju, da bom prišel domov, ampak sem bil o tem prepričan. In prepričan sem bil tudi, da bodo Nemci vojno izgubili.

In dobro ste govorili nemško.

Tako je. Malo sem govoril tudi italijansko in francosko, čeprav mi to ni dosti pomagalo. V vsej tisti mešanici nacionalnosti sem se proti koncu vojne naučil še poljsko in rusko. Z znanjem nemščine si pa imel možnost, da prideš do kakšnega pametnega dela.

Dachau je poleg Auschwitza še danes pojem za trpljenje in grozodejstva. Pogosti apeli, lakota, karantena, različne bolezni, nesmiselno prisilno delo, izživljanje taboriščnih kapov. Kaj je bilo najhuje?

Nikjer nisem doživel takšnega mraza kot prav v Dachauu. Ko smo prispeli, je bila tam zima. Potem je prišla selekcija, dobil sem novo črtasto pižamo in na mrzlo marčevsko jutro z drugimi taboriščniki z vlakom prispel na neznano železniško postajo. Stal sem tam, ko so nas preštevali – ti apeli so bili živa muka, ne konca ne kraja jim ni bilo – in opazil plakat oziroma tablo. Uspelo mi je ugotoviti, da na njem piše St. Marie. Francija, torej. Taborišče je bilo zame zelo trda šola, Dachau je bil v primerjavi s tem pravi sanatorij. Veste, kako je vsak dan v tednu, en teden podnevi in drugi teden ponoči, premikati tračnice, nositi in mešati cement? Nobenega trenutka ni bilo za počitek, zeblo nas je, hrana je bila slaba. Kasneje sem zaradi znanja nemščine nekaj časa delal celo kot telefonist, kar pa je imelo tudi slabo stran – reducirano prehrano. Dobil si manjši kos kruha, brozga, ki smo ji rekli juha, je ostala ista.Ko je prišel ukaz, da se vsi mladoletniki premestijo v Natzweiler, so me dali v barako osem, kjer sem skrbel za bolnike s tifusom in jim meril temperaturo. To ni trajalo dolgo, saj je prišel tisti famozni transport v Mauthausen. V taborišču sem ostal vsega šest dni in ves ta čas lupil krompir (smeh). Potem  so me znova prestavili, tokrat v Gusen, ki je stal čisto blizu Mauthausna. Tam sem celo pomagal podaljšati vojno, saj sem delal avione. Ampak to je bilo še dobro, saj je bil tam tudi kamnolom. Veste, po letu 1943 je Albert Speer ugotovil, da so letalski napadi vedno hujši, zato da je treba vso industrijo spraviti pod zemljo. In so jo. Gusen je bil strašen industrijski center, pod zemljo je bilo 70.000 kvadratnih metrov površin. Tam smo izdelali prvo reaktivno letalo na svetu, ki je bilo uporabljeno v boju. Te podrobnosti sem sicer izvedel šele po koncu vojne.

Kakor kruto in cinično že zveni – delo v taborišču je reševalo življenja. Kdor namreč ni bil sposoben delati, je bil za Nemce nekoristen in so se ga znebili v plinskih celicah, če ne drugače.

V taborišču smo bili zato, da delamo. Saj poznate slogan Arbeit macht frei, Delo osvobaja. Ampak ko sem bil jaz zaprt, je obveljal drug slogan: Delaj, dokler ne umreš. Če si se poškodoval, oslabel, zbolel, da nisi bil več sposoben delati, so te pač odstranili. Za to so imeli majhne plinske celice, v Mauthausnu je stala ena takšna. Uprizorili so dolgo procesijo, sam sem videl dve, ko so ujetniki korakali mimo moje delavnice, in na koncu ljudi zaplinili.

Vseskozi opozarjate, da ima holokavst več obrazov, ne le enega.

Večina razume holokavst skozi tisto, kar se je dogajalo v Auschwitzu oziroma kar se je dogajalo z Židi. Kar pa ni povsem prav. Tu so bili še Cigani, oslabeli. Tu je bila skupina, ki jo je nacizem poskušal masovno likvidirati, gre za znan ukaz Adolfa Hitlerja glede slaboumnih in invalidov, tudi žensk. Ljudi, ki po njegovem niso bili vredni, da živijo. Ko so nacisti zagnali svoj propagandni stroj, so ljudi primerjali z mišmi, podganami. Nepojmljivo. Tudi Slovenci smo imeli velike izgube, iz slovenskih zavodov za duševno prizadete je bilo odpeljanih 583 ljudi. Tudi ti ljudje so del holokavsta. Seveda so Židi plačali strahotno ceno, tu ni dvoma, zanje ni bilo nobenega izhoda. Direktiva je bila jasno napisana in tega so se nacisti dosledno držali. A na srečo so tudi Auschwitz mnogi preživeli in so lahko povedali, kaj se je tam dogajalo. Doživel sem dosti grozot v taborišču, Gusen II ni bil »nežen«, daleč od tega, ampak kar sem videl na obisku Auschwitza, me je pa res prizadelo. To taborišče so osvobodili Rusi, navajeni vseh vojnih grozot, in še njih je presenetilo, kar so videli. Kajti vedeti morate, da so bili lasje, zobje, očala, otroške igrače, ki so jih tam zasegli, le del vsega, kar se je dogajalo. Nemci so to sproti odvažali.

Zakaj je ljudem tako lahko oprati možgane, da izobraženi strokovnjaki, znanstveniki, postanejo del takšne tovarne smrti, kot so bila koncentracijska taborišča?

Nacistična propaganda in vzgoja sta bili tako močni, da nisi mogel narediti nič. V komisijah, ki so odločale, katere ljudi bodo zaplinili, so bili ljudje z akademsko izobrazbo. Za nekaj takšnega so potrebni vztrajnost in prave okoliščine. Hitler je bil tiran, vendar si nikar ne delajte utvar, da je bil Josip Visarijonovič Stalin kaj boljši.

Hermann Göring je na nürnberškem procesu nenehno ponavljal, da zgodovino vedno pišejo zmagovalci in nikoli poraženci.

To je res, toda zmagovalec si lahko na različne načine. In stvari, s katerimi ne razčistiš, se potem vlečejo v današnji čas. Maščevanje je strašna stvar. Oslepi te in uniči. Sam sem to doživel v taborišču tik zatem, ko je bilo vojne konec.

Na kateri točki bo, če sploh, narod s tem prekinil?

Nikoli. Človeštvo se iz zgodovine ničesar ne nauči. Kuha se, nato pa eksplodira. V taborišču je bilo enako. Prva stvar po koncu vojne je bil obračun s kapoti in Nemci, ki so vodili taborišče po navodilih SS. Takrat je v pol ure umrlo dvesto, tristo ljudi. Masakrirali so jih. Hudo je bilo. Čez dva, tri dni se je pomirilo, znani rek pravi, da je jeza kratke sape.

Pa lahko človeku v takšni situaciji kaj takega zamerite? Da se ne zmore upreti prvinskemu nagonu po vsem hudem, kar se mu je zgodilo? Da v tisti bolečini in trpljenju maščevanje prevlada nad čustvi?

Sploh ne. O ljudeh, ki zdaj govorijo o grobiščih in drugem, imam svoje mnenje. Primerjati današnjo situacijo, naše zdajšnje življenje s tistimi trenutki ni mogoče. Naša generacija, ki je preživela taborišča in vojno, je vseskozi svarila, kaj smo doživeli. A ljudje danes mislijo, da sploh ni bilo tako zelo hudo.

So pa starši večino časa vedeli, kje ste, kajne?

Ne verjamem v usodo. Ko so me zaprli, sem domov poslal obleke in dopisnico. Ko sem prišel v Dachau, smo prvo nedeljo smeli napisati pismo, z nekaj omejitvami: biti je moralo v nemščini in poslano na območje Nemčije. In spet nenavadno naključje – moj oče je nekoč poslal dopisnico iz Ljubljane v Maribor, ki je bil takrat nemški. Vrnila se je nazaj, ker poštar ni znal prebrati naslova, jaz pa sem si ga zapomnil. In takrat iz Dachaua pismo poslal na ta naslov. V dveh dneh je prispelo v Maribor, nato pa veliko dlje potovalo v Ljubljano. Starši so tako vedeli, kje sem, smola je bila le, da so me pogosto selili, pisati pa nismo smeli vsak dan. Tudi mamini paketi so tako prihajali z zamikom. Povedal sem že, da mi je ogromno pomagalo znanje nemščine, ker sem še drugim pisal pisma. Ob tem se spomnim žalostnega trenutka: po vojni sem šel prvič in zadnjič k družini, da sem jim povedal, da se njihov sin ne bo vrnil domov. Pokazali so mi njegovo zadnje pismo, ki sem ga jaz napisal.

Niste bili edini Slovenec, zaprt v Dachauu in drugih taboriščih.

V transportu, s katerim smo februarja odšli iz Ljubljane, je bilo okrog tristo Slovencev. In to je bil le eden od transportov. V Franciji smo bili potem zaprti večinoma Slovenci, danes sem živ le še jaz. Poslednji Mohikanec (smeh). Po vojni smo se preživeli redno dobivali, se pogovarjali, kako živimo, kaj počnemo. Vsak se je vrnil k svojemu poklicu, jaz sem nadaljeval šolanje.

Kako težek pa je bil preskok po koncu vojne, vrnitev k običajnemu življenju? Za vas je bil ta premik hiter in nenaden, takoj ste se namreč vrnili v šolske klopi.

Deset dni po koncu vojne sem že sedel v šolskih klopeh in pozorno poslušal profesorja. Ko si mlad, takšne sunke lažje preneseš. Največji reveži so bili tisti, ki so doma pustili družino, stalno so mislili na ženo in otroke. To jih je ugonobilo, saj gre za strašne psihične pritiske. Jaz na dom nisem pomislil, osredotočen sem bil na hrano in cigarete. Tudi govoriti o tem mi ni težko, sedemdeset let pač ne moreš jokati zaradi tega, kar se ti je zgodilo.

Človeku to potem uniči tudi prihodnost?

Seveda. Imel sem prijatelja, ki je bil kot otrok zaprt na Rabu. Ko se spomni tega, je še danes ves v solzah. Tako ne gre, to te ovira vse življenje, ne moreš stalno premlevati te izkušnje.

Ko sem se lani pogovarjala s še enim preživelim taboriščnikom, Olegom Mandićem, mi je dejal, da je ob težkih življenjskih situacijah večkrat pomislil, da je tisto najhuje že preživel in da ga nič več ne more tako prizadeti.

Nekaj resnice je zagotovo v tem, ampak jaz nisem svojega kasnejšega življenja nikoli primerjal s tistim, kar se mi je dogajalo v taborišču. Tisto je bila »življenjska avantura«, ki me je ogromno naučila.

Česa?

Gledanja na življenje. Tega, da ne smeš vsakemu vsega verjeti. To mi je veliko pomagalo tudi kasneje v poklicnem življenju. Bom povsem iskren: nekateri so si bili sami krivi, da so v taborišču umrli. Iz Natzweilerja v Mauthausen nas je skupaj odšlo pet Slovencev, dva sta tam umrla. Eden je bil popolnoma zaverovan v cigarete, še svoj kruh je menjaval za tobak. Če si tako delal s hrano, nisi mogel preživeti. Ko smo prišli v lager, smo bili na začetku precej naivni. Mislili smo, da bo vojne konec v mesecu, dveh. Zaradi taborišč sem bil torej vse življenje bolj nezaupljiv do ljudi, vsako stvar moram premisliti in jo razumeti. Nisem obremenjen z religijo, s političnimi usmeritvami tudi ne, želim si samo, da bi človeštvo napredovalo v miru in razumevanju, ne pa v iluzornih pravljicah.

Ko prebiram zgodbe preživelih taboriščnikov, se mi zdi, da jih veliko predava o tej preizkušnji. Zato, ker moramo tudi več kot 75 let po tragičnih in nasilnih dogodkih druge svetovne vojne preprečiti izgubo spomina na eno najtemnejših plati zgodovine minulega stoletja, medtem ko celo nekateri svetovni visoki politiki zanikajo holokavst. Še danes.

Res je visoka politika večkrat poskušala zanikati holokavst, to je še zdaj prisotno. Demokracija je čudovita stvar, a popolnoma neuspešna. Vsi so pametni, ko pa bi morali storiti eno pametno stvar, gredo vsak na svoj breg. Menim, da je edini način vodenja države diktatura, ki pa ima dve res veliki slabosti – diktator ponavadi pride na oblast z nasiljem in ni rečeno, da je zelo pameten. Pa še nikoli ne ve, kdaj je čas, da odide. S politiko sem opravil, ko sem se vrnil iz taborišča.

Kako pa ste dočakali konec vojne in kako ste se potem vrnili domov?

Bil sem v Gusnu II in se neko jutro zbudil, ko je bilo zunaj že čisto svetlo. Okrog mene je bilo polno ljudi, stražarji so bili drugi, esesovci so izginili. Tako smo čakali, nekaj dni prej se je že slišalo grmenje topov. Veliko taboriščnikov je odšlo domov peš, sam pa sem imel vnete bezgavke in kljub rosnim letom sem vedel, da peš ne bom nikamor prišel. Tako so me Američani v lazaretu nekoliko zakrpali, odpeljali v sosednjo vas, tam sem počakal na vlak za Ljubljano. V mesto sem prišel v kapi, srajci in hlačah nemškega letalstva iz Rommlovega afriškega korpusa ter v italijanskih čevljih, ker sem se v taborišču pred odhodom dobro »organiziral«.

Primo Levi je v knjigi Potopljeni in rešeni zapisal, da so zgodovino koncentracijskih taborišč navadno pisali tisti, ki niso v celoti spoznali njihovega dna. Kdor ga je spoznal, se ni vrnil ali pa sta trpljenje in nerazumevanje ohromili njegovo sposobnost opažanja.

V taboriščih je bilo toliko paradoksov, ki jih preprosto nisi mogel razumeti. Šlo je za krut sistem, kjer je bila sleherna stvar definirana, pa so se dogajali popolni absurdi. Nobena težava ni bila pretihotapiti karkoli v taborišče ali iz njega. Vse, razen človeka. Barake je moralo recimo oskrbovati samo taborišče, tega niso delali esesovci. Starešina, ki so ga postavili Nemci, je moral poskrbeti, da so bila okna prepleskana. S cigaretami je podkupil nekoga, da je v tovarni ukradel barvo, nato še nekoga, da jo je pretihotapil v taborišče. Potem je podkupil človeka, ki je okna prepleskal. Vsaka vmesna faza je bila lahko kaznovana s smrtjo. Ampak ko so bila okna prepleskana, ni nihče vprašal, od kod je prišla barva. V lagerju te je lahko marsikdo prodal za eno samo cigareto, zato si moral biti previden.

Ko poslušam vašo pripoved, imam občutek, da zelo cenite znanje, delavnost. Vem, da ste ostri do današnjih »razvajenih« generacij.

Vsekakor. To je moj karakter. Večkrat sem že rekel, da bi morali mladeniči danes v vojsko, da bi se malo naučili življenja. Današnja mladina je osamljena, sedijo v kavarni in buljijo v telefon. Med seboj se ne pogovarjajo, človek pa je družabno bitje. Če si sam, je hudo. Moraš negovati stik z okolico. Sam sem imel srečo, da sem vedno živel obdan z zanimivimi ljudmi.