Nenavaden marksist in nenavaden kapitalist: kdo je zmagal?

»Gospod Žižek, vi ste zelo nenavaden marksist. Ste zelo izviren, zabaven in karizmatičen mislec z moralnim pogumom, zato mi ni jasno, zakaj se oklepate ideologije marksizma, saj bi vam veliko bolj pristojal 'žižkizem'. Zame ostajate neznanka«, je v debati, ki je danes ponoči potekala v Torontu, dejal Jordan B. Peterson.

Srečanje med slovenskim filozofom Slavojem Žižkom in kanadskim psihologom Jordanom B. Petersonom, ki naj bi razčistilo realne ali domnevne antagonizme, prednosti in pomanjkljivosti kapitalizma in (neo)marksizma, ob tem pa definiralo še pojem sreče, namreč ni potekalo po pričakovanem scenariju. Peterson je sicer svoj polurni uvod namenil analizi Marxovega Komunističnega manifesta ter izpostavil vse anomalije, nelogičnosti, demokratični deficit, ekonomsko neuspešnost ter v končni konsekvenci zločinskost dosedanjih komunističnih eksperimentov, vendar je Žižek svoje predavanje – tokrat je pripravil pisni referat in ni, tako kot ponavadi, improviziral – izpeljal v svojem slogu, z veliko aluzijami, prispodobami in šalami in z le bežnimi konkretnimi referencami na zastavljeno temo.

Kljub izjemno dragim kartam in plačljivem dostopu do neposrednega prenosa, se je posnetek debate že znašel na youtubu:


Peterson je problematiziral predvsem marksistično tezo, da je zgodovina vsake družbe le zgodovina razrednih bojev. Po njegovem mnenju je perspektiva zgodovine in družbe, postavljena zgolj skozi ekonomsko optiko nujno pomanjkljiva, saj gre pravzaprav za osnovna biološka načela borbe za obstanek. »Človek pride na svet lačen in osamljen, v življenju pa trpi zaradi najrazličnejših vzrokov in nikakor ne zgolj zaradi materialnih vprašanj«, je dejal Peterson. Po njegovem mnenju je določena oblika hierarhije v družbi nujna, saj sicer ni mogoče učinkovito reševati problemov, hierarhični sistem pa se – vsaj v demokraciji – ne vzpostavlja le na podlagi moči.



Prav tako je po Petersonovih besedah povsem neumestno potegniti črno-belo ločnico med izkoriščevalci in izkoriščanimi oziroma med zlobnimi kapitalisti in apriori dobrim proletariatom, zadeve so danes veliko bolj zapletene in kompleksne. Kapitalizem se je v primerjavi s komunističnimi režimi po njegovem mnenju izkazal za superiornega v vseh pogledih, predvsem pa v ekonomski uspešnosti, ki je pripomogla k drastičnemu zmanjšanju revščine v svetu, pa četudi številni prav kapitalizem krivijo za krivice in neenakost. »V kapitalizmu so res bogati vse bogatejši, vendar so tudi revni vse manj revni, to dokazuje statistika, blaginjo je človeštvu prinesel kapitalizem in ne komunizem«, je dejal Peterson.



»Zakaj še vedno uporabljam to prekleto besedo komunizem, čeprav se jasno zavedam, da je v 20. stoletju v popolnosti propadel, še prej pa je zadobil povsem nove razsežnosti morilskega terorja? Malo tudi zato, da nekoliko provociram, predvsem pa sem prepričan, da globalni kapitalizem vsebuje dovolj močna notranja nasprotja, da se ne more reproducirati v neskončnost«, je dejal Žižek. Po njegovem mnenju so najbolj kritični problemi ekologija, kjer se ljudi vleče za nos z majhnimi projekti recikliranja, katastrofalne globalne razsežnosti onesnaževanja pa ostajajo nerešene, tukaj pa so še najnovejši tehnični in znanstveni dosežki, eksperimenti na področju biogenetike ter nove oblike apartheida. »Težave so tako velike, da moramo reagirati kolektivno, kapitalizem teh težav ne zna in ne more razrešiti, tega pa niso krivi zlobni kapitalisti, temveč je to sama notranja logika kapitalističnega sistema«.

Kot svarilen primer je omenil Kitajsko, nenavadno sintezo avtoritarne oblasti in divjega kapitalizma, ob številnih realnih konfliktih je v svetu še veliko potencialnih, recimo Južna Afrika, ki je na robu državljanske vojne. »Kapitalizem je omogočil številne odlične dosežke, vendar mora biti omejen. Takšni procesi se sicer odvijajo, vendar v napačni smeri«, je dejal Žižek, ki tudi izraz neoliberalizem označuje za lažen oziroma izmišljen, saj še nikoli v zgodovini država ni imela tako velikega vpliva na vse družbene strukture.



Sicer pa je položaj zapleten, enostavnih receptov ni. Tudi sam je danes najpogosteje prav tarča levih liberalcev, ki se distancirajo od lastne kulture in korenin in za vse težave krivijo evrocentrizem zgolj zato, da si v tako imenovani multikulturnosti zagotovijo vrhovno odločevalno moč in drugim milostno dovolijo izkazovati svojo kulturno identiteto. Dotaknil se je tudi znamenite Petersonove asociacije z jastogi in njihovo hierarhijo; kot je dejal, je tudi sam daleč od zgolj socialnega konstruktivizma in spoštuje evolucionistična dognanja, vendar narava ni stabilen hierarhični sistem, temveč je polna improvizacij. Žižek je še ironično parafraziral Marxa, namreč da smo v preteklem stoletju želeli prehitro spremeniti svet, prišel je čas, da ga razložimo. »Sem pesimist in mislim, da nas bo prebudila šele velika katastrofa«, je dejal in svoje izvajanje zaključil s šalo, ki jo v debatah zelo pogosto uporablja, namreč, da je na koncu predora res luč, ampak to je vlak, ki prihaja iz nasprotne smeri.



»Če bi vedel, da Žižek v svoji uvodni predstavitvi ne bo nastopil kot zagovornik marksizma, bi tudi sam drugače zastavil svoja izhodišča«, je repliciral Peterson. V Žižkovem izvajanju je pogrešal predvsem alternative kapitalizmu, vendar je bilo konkretnih predlogov malo. »Tudi sam nisem zagovornik kapitalizma kot takšnega, priznam, da se na številne izzive ne odziva ustrezno. Vendar mislim, da tukaj še vedno velja rek Winstona Churchilla, da je parlamentarna demokracija zelo slab politični sistem, vendar boljšega ni, enako pa velja tudi za kapitalizem – je slab gospodarski sistem, vendar boljšega ni«. Kar se tiče sreče, sta se oba strinjala, da je to le občasni »stranski produkt«, nekakšna milost, ki nam je dana redko in za kratek čas, zato morajo biti prioritete človeka drugačne. Peterson je izpostavil še dokazane povezave med materialno blaginjo in srečo oziroma odsotnostjo nesreče.

In reakcije občinstva v dvorani? Te so bile v skladu s severnoameriškim temperamentom, odsotnosti pretiranega strahu pred avtoritetami in sproščenim komentiranjem, tako en kot drugi govornik sta bila deležna številnih aplavzov, medklicev, pa tudi smeha, včasih zelo porogljivega. Je bil kdo zmagovalec? Kot je dejal Žižek, ko je v enem besednem dvoboju s Petersonom požel glasen aplavz, občinstvo srečanja nikakor ne sme gledati kot nekakšnega tekmovanja med dvema rivaloma, saj se poskušata oba vsak na svoj način soočiti z zelo resnimi problemi.