Žižek: Oba s Petersonom sva izobčenca in zabavljača

Toronto – Dvoboj titanov, intelektualna polemika stoletja, po petdesetih letih repriza antologijskega dvoboja med Noamom Chomskym in Michelom Foucaultom ... So takšni senzacionalistični medijski naslovi pred srečanjem med Slavojem Žižkom in Jordanom B. Petersonom v kanadskem Torontu upravičeni oziroma ali niso pričakovanja akademske in laične javnosti ter predvsem privržencev enega in drugega previsoki?

Glede na napovedan potek srečanja je skepsa zelo upravičena, kot kaže pravega soočenja sploh ne bo. Tako je vsaj sklepati po napovedi Žižka. Za Delo sicer ni bil pripravljen razkriti svoje strategije, zato pa je bil precej bolj ustrežljiv do ruske televizijske mreže RT. Kot je dejal, je v srečanje privolil, ker ga je Peterson pač izzval in ni želel izpasti kot strahopetec, je pa postavil zelo jasna pravila. Srečanje bo samo eno (Peterson je želel debato ponoviti še v Londonu oziroma organizirati niz srečanj), moderator bo nevtralen, predvsem pa bo natančno strukturiran potek srečanja. Po uvodni predstavitvi moderatorja bo imel vsak od obeh udeleležencev na voljo pol ure, da predstavi svojo temo, sledila bo zgolj desetminutna izmenjava mnenj oziroma replik, nato pa bo s svojimi vprašanji dobilo priložnost tudi občinstvo.

Kennedyjeva taktika

»Želel sem se izogniti neposredni debati, Peterson je zelo spreten, lahko naniza deset knjig s področja biologije, ki domnevno podpirajo njegove teze in človek seveda ne more poznati vseh teh knjig,« je dejal Žižek. Kot pravi, bo uporabil nekoliko »arogantno« taktiko v slogu Johna F. Kennedya, ki je v televizijskem dvoboju z Richardom Nixonom leta 1960 nagovarjal ameriško ljudstvo oziroma je gledal v kamero in ne v sogovornika, prav tako ne bo naslavljal Petersona, temveč občinstvo v dvorani. Sicer pa ima Žižek tudi političen cilj oziroma agendo, da poskuša Petersonove pristaše odvrniti od njihovega favorita: »Če ste siti politične korektnosti, ne hodite k Jordanu Petersonu, temveč volite Bernieja Sandersa, jim bom rekel.«



Nekoliko bolj specifičen je bil Žižek v nedavnem intervjuju za Neue Zürcher Zeitung, kjer se je kar sam predstavil kot alternativa Petersonu. Srečanje v Torontu z naslovom Sreča: Marksizem proti kapitalizmu je sicer označil za »neumno prireditev«, vendar je le predstavil nekaj svojih izhodišč. Po njegovih besedah za tiste, ki so nezadovoljni z levoliberalnimi stališči do družbenih vprašanj – levi liberalci so po Žižkovem mnenju zgolj »koristni idioti« sistema –, obstajajo tudi drugačne izbire kot je Peterson. »Politična korektnost, identitetne politike, teorije spola in kulturni relativizem so poslednje utrdbe buržoazije v borbi proti veliko bolj radikalnim in emancipatornim spremembah družbenega sistema,« je dejal Žižek.



Kar se tiče vzporednic s slavnim soočenjem med Noamom Chomskym in Michelom Foucaultom pred pol stoletja, je Žižek dejal, da sta bila oba levičarja, Chomsky še za spoznanje bolj na levi strani političnega spektra kot Foucault, zato je bil to takrat čudovit paradoks, ki si ga danes ne znamo več predstavljati. »Pogovor v Torontu bo potekal na povsem drugačnih koordinatah. Tako Peterson kot jaz sva izobčenca, ločila sva se od takšnih ali drugačnih skupin in se morava prebijati sama. Oba sva tudi zabavljača (entertainers) in verjetno nihče od naju sploh ne ve, v kaj sva se z dogovorom o srečanju sploh spustila. Bomo videli.«

Teoretik proti praktiku

Na prvi pogled so razlike med Slavojem Žižkom in Jordanom Petersonom povsem prezentne. To so nasprotne pozicije levo/desno, Freud/Jung, marksizem/kapitalizem, sociologija/biologija, teorija/praksa. Žižek je tudi veliko bolj ploden in raznovrsten avtor, saj je napisal petdeset knjig, Peterson le dve. Vendar je to zelo površno klasificiranje, oba sta zelo kompleksni osebnosti, ki ju le stežka umestimo v priročne predalčke. Žižek velikokrat grmi proti omejitvam politične korektnosti, vsesplošnemu relativiziranju, forsiranju marginalnih družbenih tem in se distancira od medlosti levičarskega diskurza in konformističnega pozicioniranja, sam zahteva radikalne spremembe. Peterson se predstavlja za »klasičnega britanskega liberalca« in se jasno distancira od vloge predstavnika tako imenovane alt(ternativne) desnice (alt right), ki mu jo vztrajno pripisuje v določenih medijskih krogih.



Pomembna razlika je tudi v osebnem angažmaju. Žižek ostaja povsem v teoretičnih vodah in je znan po svojih komično nestrpnih izjavah glede konkretnega dela s študenti, medtem ko je Peterson kot klinični psiholog tudi in predvsem praktik, ob rednem delu s študenti je do nedavnega sprejemal do dvajset pacientov na teden. To se odraža tudi v njunih tekstih, kjer Peterson sicer ne briljira v Žižkovem slogu z miselnimi akrobacijami, neštetimi asociacijami in juksta pozicijami, zato pa je toliko bolj stvaren in konkreten.



Kar se tiče religije, se Žižek sicer deklarira za ateista, vendar obenem zavrača amorfno duhovnost, ki se modno napaja na vzhodnjaških verstvih in doktrinah. Peterson je tukaj bolj izmuzljiv, saj se praviloma izmaže z zelo neoprijemljivimi izjavami v slogu, da je »Bog način, kako kolektivno z imaginacijo predstavljamo obstoj in razvoj zavesti skozi čas«, ali pa je Bog tisti, ki »večno umira in se znova rodi v prizadevanju za višjo obliko biti in resnice«. In nenazadnje, če Žižek provocira s podobo Stalina na steni svoje spalnice, ima Peterson veliko zbirko oljnih slik sovjetskega socialističnega realizma, ki jih je nakupil na dražbah. Več kot dvesto slik povsem napolnjuje stene njegove hiše, kar menda ustvarja precej bizarno atmosfero, seveda pa ima njegovo kolekcionarstvo povsem drugačen značaj – te slike naj bi ga menda stalno opominjale na nevarnost totalitarnih režimov.



Za komentar pred srečanjem – to bo danes ob 19.30 po kanadskem oziroma jutri ob 1.30 ponoči po srednjeevropskem času – smo zaprosili tudi nekatere vidne filozofe in politike iz Žižkovega kroga, vendar so bili zadržani. Filozofinja Alenka Zupančič in filozof Mladen Dolar, ki z Žižkom sodita v tako imenovano »lacanovsko trojko«, sta zapisala, da »se ne zdi posebej smiselno komentirati te zadeve, saj je vnaprejšnjih komentarjev, mnenj, ocen in napovedi že zdaj čisto preveč«, Gregor Golobič pa je dejal, da »ima zaradi službenih obveznosti premalo časa, da bi se primerno posvetil tej temi«.

Neposrečena izbira teme

Filozof in pravnik Rok Svetlič, znanstveni svetnik Inštituta za filozofske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, sicer pričakuje dovolj zanimiv dogodek, precej ponesrečena pa se mu zdi izbira osrednje rdeče niti pogovora. »Sam format dogodka – spopad dveh velikih, ki se mora končati s knockoutom enega – seveda ni namenjen poglobljeni teoretski razpravi. Kljub temu pa lahko doseže več kot učene razprave, saj se v njem odpre prosta pot do jedra demokratične kulture: do kritične in odzivne javnosti. Nobenega dvoma ni, da bo veliki dogodek pognal živahne razprave in morda bo uspel prekiniti dogmatični dremež ter drsenje družbene odgovornosti v plitki aktivizem. Obžalujem le, da je izbrana tema o sreči, ki ne obeta veliko. Sam bi se bolj razveselil diskusije na temo, kjer sta si Žižek in Peterson veliko bližja in zadeva zelo resne izzive sveta, v katerem živimo. Gre za odnos do politične konkretnosti, do uzurpacije moralne dominacije v dogmi planetarne krivde Zahoda, do migracij in podobno. Pri tem je Žižek sijajen analitik in zanimivo bi bilo slišati, kako bi se na tem področju soočil s Petersonom,« je dejal Svetlič.

Defenzivni Žižek?

Andreju Drapalu, filozofu, ki se je posvečal predvsem področju komunikologije, predstavlja opazovanje intelektualnih front, ki jih je odprl Jordan Peterson, nezimeren užitek. »Žižek je svojo svetovno slavo dosegel prav z veščim premikanjem meja starih front, vse, kar je bilo pred Žižkom domače, je z njim postalo tuje in razburljivo. Skoraj štirideset let po Žižkovi doktorski disertaciji – na zagovoru sem bil tudi sam navzoč – pa izgleda, kot da bo v dialogu Peterson tisti, ki bo razbijal okope, medtem ko jih bo Žižek branil«, pravi Drapal.

Drapal sicer ne napoveduje nič konkretnega. »Oba sta namazana z vsemi žavbami, zato so napovedi težke, sem pa prepričan, da če bo že kdo od njiju agresiven, to zagotovo ne bo Peterson. On zna prijazno, toda neusmiljeno zmleti nasprotnika«. Tudi Drapalu se vprašanje sreče ne zdi prava izbira za debato, bolj ga zanima, kako bo Žižek racionaliziral to, da je Peterson »nebodigatreba«. »Peterson je razdrl idilo socialnega konstruktivizma in ideologije, ki zahodnim intelektualnim elitam zagotavlja preživetje, tistim, ki se ji upirajo, pa odreka dostop do institucij znanja. Peterson se je kot nebodigatreba pojavil, ker je v jezik vsakdanjika ubesedil to, kar genetika, evolucijska biologija in nevroznanost dokazujejo že desetletja, a so njihova spoznanja javnemu diskurzu prikrita. Popularni pisci kot sta Steven Pinker, Jonathan Haidt in mnogi drugi so to, kar razlaga Peterson, že povedali, a ne tako brutalno natančno in predvsem niso znali potegniti tako jasnih sporočil za prav vsakega bralca«.

Petersona po besedah Drapala berejo in jemljejo za svojega sleherniki, intelektualna srenja pa ga zavrača, ker ne pristane na to, da bi bilo mogoče socialno oblikovati in preoblikovati posameznika. S tem namreč neposredno napada mehanizme, ki omogočajo delo praktično celotni sferi družbenih ved, katerih misija je oblikovati človeka po podobi ideala, kateregakoli pač že. In tu se skriva Petersonova »skrivnost«, ki je za sodobno družbo prav tako neznosna, kot je bila nekdaj Darwinova teorija naravne selekcije kot podlage evolucije. »Tako kot so tedanji intelektualci z gnusom zavračali možnost, da bi se to sublimno bitje, človek, lahko razvil iz opice, danes Petersonovi sodobniki ne morejo preživeti spoznanja, da je ta sublimni človek le fasada, za katero se skriva milijone let dolga, neizbrisljiva narava jastoga«, zaključuje Drapal in poudarja, da Peterson ne more Žižka prekositi v opusu, Žižek pa ne Petersona v neznosnosti spoznanj o človeški naravi in mehanizmih ustvarjanja smisla.