Je kapitalizem zmagal že vnaprej?

»Še pred začetkom debate je jasno, da je zmagovalec kapitalizem.« Takšni komentarji, ki so zakrožili po spletu pred srečanjem med slovenskim filozofom Slavojem Žižkom in kanadskim kliničnim psihologom Jordanom B. Petersonom v Torontu, niso temeljili na morebitnem bolj prepričljivem argumentiranju Petersona, ki naj bi v razpravi z naslovom Sreča: Marksizem proti kapitalizmu zastopal kapitalistično paradigmo. Povzročil jih je predvsem ekskluzivno komercialno zastavljen dogodek sam. Ta se bo začel jutri ob pol dveh zjutraj po srednjeevropskem času oziroma danes ob pol osmih zvečer po kanadskem.

»Novinarskih akreditacij tokrat ni, morali si boste kupiti vstopnico,« so bili lakonično kratki v torontskem Sony centru, največji kanadski dvorani za kulturne prireditve. Kjer pravzaprav sploh niso organizatorji dogodka. Vse niti so namreč v rokah globalne korporacije Live Nation Entertainment, ene največjih svetovnih organizatorjev spektaklov, koncertov in drugih prireditev, ki je najela dvorano in pripravila cenik. V redni prodaji je 3200 vstopnic pošlo že v nekaj urah, ostalo je nekaj najdražjih, ki so presegle ceno tisoč evrov, vendar se je kmalu izkazalo, da so bili podjetni tudi preprodajalci. Nekaj sto vstopnic se je namreč kmalu pojavilo na različnih spletnih straneh, tudi na portalu ebay, seveda po nekajkrat višjih cenah.

Izjemne možnosti trženja

Jordan B. Peterson je trenutno pač mednarodni zvezdnik, če je v igri še intelektualec takšnega medijskega kalibra, kot je Slavoj Žižek, pa so možnosti trženja dogodka izjemne. Kako se je v zgolj enem letu spremenil Petersonov status, dokazuje že to, da je zdaj mogoče priti do njega le še prek renomirane agencije Creative Artists Agency, ki zastopa tudi večino najslavnejših filmskih, glasbenih in športnih zvezdnikov v ZDA in Kanadi. Ob tem ima Peterson pol milijona naročnikov na svojem kanalu na youtubu ​in tristo tisoč sledilcev na twitterju, predvsem pa nekaj tisoč navdušenih oboževalcev, ki mu sledijo na vsakem koraku. Tudi sam se menda še ni privadil na nov položaj. Kot je dejal v enem od intervjujev, potrebuje vsako jutro vsaj pol ure, da se počasi zave nove realnosti.





Vse seveda ni idealno, saj se Peterson sooča tudi z velikimi nasprotovanji. Prepovedali ali odpovedali so že vrsto njegovih napovedanih predavanj, najbolj je odmevala nedavna odpoved njegovega dvomesečnega raziskovalnega gostovanja na britanski univerzi Cambridge. Veliko nasprotnikov naj bi imel tudi na domači univerzi v Torontu, kjer skoraj nihče iz akademskih krogov ni pripravljen komentirati njegovih teorij, še manj nastopov in debat. Na univerzi je prejel tudi dva opomina, ker se je uprl naslavljanju študentov, ki se ne identificirajo s svojim biološkim spolom, s spolno nevtralnimi zaimki, grozila mu je tudi odpoved delovnega razmerja, na koncu je ostal »zgolj« brez sicer do zdaj rednega univerzitetnega fonda za raziskave.
Žižek je na videz distanciran od te komercialne plati mednarodne intelektualne scene – nekateri tuji spletni portali in mediji njegovo premoženje sicer ocenjujejo med »pol milijona in milijon evrov« – in nedvomno ga pri njegovem delu in nastopih ne vodijo pridobitniški interesi. Vendar mu kot rednemu profesorju za filozofijo in teoretsko psihoanalizo na ljubljanski filozofski fakulteti (tam sicer nima nobenih stvarnih obveznosti in je le redko viden) in predvsem kot direktorju za mednarodne zadeve na inštitutu Birkbeck, ki deluje v okviru londonske univerze, ni hudega. Še posebno če upoštevamo tudi neštete nastope in predavanja na vseh celinah, v zadnjih dvajsetih letih je bilo tovrstnih krajših in daljših velikodušno honoriranih gostovanj že okoli štiristo.

Diktatura vidnosti

Seveda vprašanje financ ni primarno, pravzaprav je povsem deplasirano, da se velike vsote praviloma delijo zgolj akterjem zabavne industrije in nekaterih športov. Je pa toliko bolj vprašljiv spektakelski in senzacionalistični značaj tovrstnih intelektualnih debat in srečanje Peterson-Žižek ima nedvomno takšne karakteristike. Kar se tega tiče je antropolog, sociolog kulture in filozof dr. Vlado Kotnik s primorske univerze zelo kritičen. »To, da se v polju globalne medijske pozornosti sreča nekdo, ki je produkt resne akademske filozofije dolgega cikla, in nekdo, ki je produkt medijske industrije instantne psevdoznanosti, sproži eno samo vprašanje: čemu vse to služi? Odgovor je jasen: ta pedantno orkestrirana medijska igra dveh tekmujočih egotripov očitno še najbolje služi vnaprej fingiranemu dramskemu okviru, katerega medijska agenda je tako ali tako že obrabljena in zlorabljena. Z Žižkovo zmago domnevno zmaga tudi marksizem, resna znanost, levičarstvo, Bernie Sanders, v zadnji instanci dobro. Če zmaga Peterson, zmaga kapitalizem, psevdoznanost, desničarstvo, Donald Trump, skratka zlo. Toda v resnici bo v tej monologizirani igri visokoletečih antagonizmov znova zmagalo nekaj tretjega. Ponovno bo verjetno zmagala diktatura vidnosti, to je surova neoliberalistična kapitalistična ideologija, ki nas v svojem kanibalističnem medijskem zagonu želi, tudi s pritegnitvijo 'akademskih zvezd', prepričati o naslednji legitimaciji: vreden si toliko, kolikor si viden, eksponiran, omrežen, odrski. Biti viden za vsako ceno ali morda samo za dovolj dobro ceno?« je oster Kotnik.





Po njegovem mnenju v tem srečanju domnevno dveh »intelektualnih titanov« razen medijskega pompa ni nič epskega. »Epsko bi bilo, če bi se naš slavni filozof na odru zlagane svetovne medijske in akademske arene srečal s trnovsko branjevko, kozjanskim kmetom, trboveljskim rudarjem, tolminskim planšarjem, štorskim livarjem, bežigrajskim brezdomcem, ali, če hočete, pariško prostitutko, afriškim beguncem, indijskim revežem, kitajskim delavcem … To bi bila gesta, vredna globalne medijske obravnave, pa tudi kakšnih mednarodnih institucij, še posebno zato, ker je srečanje s slehernikom danes postalo najbolj 'nevarna', 'kužna' in 'radikalna' oblika srečanja z drugim. Srečanje s Petersonom to vsekakor ni, saj ne gre za srečanje dveh radikalno različnih simbolnih svetov, prav nasprotno. Res ima vsakdo pravico do svoje osebne banalnosti, trivialnosti, antiintelektualnosti, tudi zvezdniški filozofi in psihologi. Gre bolj za uvid, da očitno niti visoka filozofija niti preskriptivna psihologija nista dovolj, da bi človeka odrešili statusnega balasta, razrednih zainteresiranosti in podobnih maskirnih mehanizmov zunanjosti, ki pa so pred mnoge ljudi postavljeni kot temeljna ovira, da bi bili lahko sploh ugledani kot ljudje«, je srečanje v Torontu komentiral Kotnik.

Debata ob pivu

Srečanje je tudi družabni dogodek. Številni bodo izkoristili priložnost in organizirali nekakšna srečanja po pogovoru, praviloma v lokalih in barih v bližini Sony centra. To sicer ne zagotavlja nobenega prestižnega sogovornika, temveč zgolj druženje ob pivu tistih, ki so pripravljeni plačati okoli deset kanadskih dolarjev – pijača vključena. Bo pogovor tekel o sreči, ki je bila – po mnenju mnogih izredno neposrečena – napovedana tema debate med Petersonom in Žižkom? Ker se bo prireditev v Torontu še ni začela, o soočenju samem seveda še ne moremo pisati, vsekakor pa oba protagonista o sreči do zdaj nista razmišljala preveč afirmativno.

O sreči …

»Iskanje sreče je jalovo, življenje je tragično. Smo majhni, nevedni in šibki, svet okoli nas pa je velik, kompleksen in strah vzbujajoč. Včasih je bilo krščanstvo okop pred to strašljivo realnostjo, ampak Bog je umrl in od takrat sta tovrsten okop bodisi ideologija – predvsem marksizem in fašizem – bodisi nihilizem. Oboje je v preteklem stoletju vodilo v katastrofo,« je svoje stališče predstavil Jordan Peterson.



Glede na Petersonove knjige in predvsem javne nastope, ki naj bi imeli tudi jasno določene terapevtske funkcije, je takšen defetizem nekoliko nenavaden, ampak njegovo osrednje vodilo je, naj ljudje ne iščejo sreče, temveč smisel. »Saj ni nič narobe s tem, če ljudje mislijo, da je smisel življenja biti srečen, ampak kaj se zgodi, ko smo nesrečni? Sreča je zgolj stranski učinek, ko se pojavi, jo lahko hvaležno sprejmemo, vendar je nepredvidljiva in muhasta, zato ne more biti končni cilj. Na svetu smo zato, da trpimo, moramo pa se naučiti, da trpimo, kot se za moškega spodobi,« je dejal Peterson, medtem ko tega, kako naj se s trpljenjem spopadajo ženske, še ni pojasnil.

Še veliko bolj piker je Žižek, ki rad citira Sofoklesa, da je pravzaprav največja sreča, če se sploh ne rodiš. »Sreča ni bila nikoli pomembna. Problem je v tem, da ne vemo, kaj bi radi, srečne nas ne naredi, če dobimo, kar želimo, ampak če o tem sanjarimo,« pravi Žižek. Po njegovem mnenju je sreča za oportuniste, medtem ko je njegovo stališče, da je življenje lahko zadovoljujoče le kot večen boj, predvsem boj s samim seboj. »Če želite ostati srečni, ostanite neumni in predvsem podložni, sreča je za sužnje. Ko vidim neumne ljudi srečne, me to pahne v depresijo«, poudarja Žižek, ki tudi meni, da sreča ne sodi v kategorijo resnice, temveč v kategorijo banalnega obstoja in je zato kot takšna konfuzna, nedorečena in nekonsistentna.

Različna tandema

Glede na to, da bosta sogovornika morala tovrstna stališča še umestiti v družbenopolitični oziroma bodisi v marksistični bodisi kapitalistični okvir, bodo tisti, ki so računali na instant recepte za srečo, verjetno zelo razočarani. Čeprav so takšni najbrž maloštevilni. Eni so pač pričakovali dovolj razburljivo in intrigantno intelektualno polemiko, drugi so navijali za vsak svojega favorita, velika večina pa je pričakovala zgolj dovolj kratkočasen večer. Ne gre pozabiti, da je bil Sony center v Torontu v preteklem tednu razprodan kar dva večera zapored, magnet pa ni bil tandem Slavoj Žižek in Jordan Peterson, temveč tandem ameriških filmskih komikov Steva Martina in Martina Shorta. Ki sta bila na odru prav tako antagonista.