Med dolgodlakimi kravami in ostarelimi knjigarji

»V sebi sem imela vselej nekakšen nemir, željo po raziskovanju, a vendar se v tujino ne bi odpravila že po srednji šoli, če se ne bi začela zavedati nevarnosti, da v coni udobja, ki jo predstavljata znano okolje in bližina družine, lahko kaj hitro obtičim,« pravi Neža Kokol.

Želja po izkušnjah in raziskovanju novega jo je ponesla na akademijo konceptualne umetnosti Gerrit Rietveld Academie v Amsterdamu, kjer trenutno študira prostorske študije, ob tem pa službuje v galeriji sodobne umetnosti Stigter van Doesburg, piše za nizozemsko revijo Simulacrum, pa tudi za slovenske (spletne) medije ter deluje v nizozemski alternativni – skvoterski – umetniški sceni, »ki kljub svetlobni hitrosti gentrifikacije skozi neumorni entuziazem še vedno ohranja glavo nad vodo«, pravi.

V zanimanju za soobstoj raznovrstnih kontekstov in načinov življenja tako v vaseh kot v mestih pogosto potuje, skozi pisanje knjige in dramske igre raziskuje »koncept neoprijemljivih prostorov in pojav akvarijev kot način udomačevanja neudomačljivega«, leta 2020 pa je leto dni preživela v Pragi, kjer je študirala literaturo in film ter sodelovala v lokalni performans sceni.

Neža Kokol je v selitvi v tujino videla priložnost za odraščanje, »neke vrste iniciacijski obred, ki bi ga bilo z leti vse težje opraviti, saj se teža strahu sčasoma zgolj potencira«, za Amsterdam pa se je odločila, ker je želela študirati arhitekturo, a jo hkrati raziskovati skozi umetnost in filozofijo. »Akademija, ki jo poleti zaključujem, ima redni program tako imenovanega arhitekturnega oblikovanja, v katerem študenti skozi razvoj lastne umetniške prakse vzpostavljamo kritičen pristop k arhitekturi in jo, skupaj z njeno družbeno vlogo, nenehno prevprašujemo.«

Čeprav na Nizozemskem biva že četrto leto, ji je bilo v začetku poleg obvladovanja birokracije najtežje vzpostaviti odnose, ki presegajo bežna poznanstva, ker je bila na akademiji prvo polovico študija edina Slovenka, pa je sprva za nekaj časa izgubila tudi stik s slovenščino. Da bi se temu izognila, je začela pisati literarne in filmske kritike, saj je »pogrešala nianse jezika, ki so se v mojem besedišču začele počasi izgubljati. Tudi knjiga, ki jo trenutno zaključujem, je bila delno napisana v slovenščini, čeprav je zaradi okolja na koncu prevladala angleščina. Sicer pa še vedno bolj ali manj redno berem nekatere slovenske časopise in revije; šumenje listov Sobotne priloge mi zaradi družinske rutine nekako predstavlja dom.«

Neža Kokol je v selitvi v tujino videla priložnost za odraščanje, »neke vrste iniciacijski obred, ki bi ga bilo z leti vse težje opraviti, saj se teža strahu sčasoma zgolj potencira«. FOTO: osebni arhiv

Razmah gentrifikacije

Umetniški prostor je v Amsterdamu zagotovo večji kot v Ljubljani ali Mariboru, pravi Neža Kokol, vendar »tega ne bi želela vrednotiti kot dobro ali slabo. Scena je precej raznovrstna, čeprav zaradi gentrifikacije vse manj, hkrati pa posledično tudi toliko bolj podobna tisti v preostalih večjih – predvsem zahodnih – mestih.« Gentrifikacija se je v Amsterdamu v zadnjih desetih oziroma dvajsetih letih razmahnila do te mere, da prebivalci mestu ironično pravijo Nutellaville, še izpostavlja. Izraz izhaja iz porasta turističnih trgovin z vaflji, ki s pomočjo množičnega turizma z visokimi zaslužki iz središča mesta izrivajo manjše, manj dobičkonosne in bolj nišne aktivnosti, ki pa so tako za lokalno prebivalstvo kot tudi za kulturni in zgodovinski kontekst mesta ključne, poudarja Neža Kokol.

»Primer je meni izjemno ljuba knjigarna Boekie Woekie, ki jo z ostarelo črno mačko že trideset let vodi skoraj osemdesetletni Jan, a se mora konec letošnjega leta preseliti, saj se bo najemnina podražila na skoraj petkratno ceno trenutne. Prav nič nenavadnega ne bo, če bo knjigarno nadomestil bubble tea shop ali kaj podobnega. To je pred kratkim grozilo tudi W139, eni od najbolj znanih in cenjenih neodvisnih galerij v središču mesta, v kateri je razstavljal tudi Ulay.

Mnogi ljudje, ki so sodobni Amsterdam gradili in ga naredili takega, kot ga iz pripovedi generacij zaskvotanega mesta umetnosti poznamo še leta zatem, ko realnost spominu ni več podobna, si v njem ne morejo več privoščiti živeti. Da okrog 20.000 študentov nima nastanitve in da statistike kažejo, da se bo številka v prihodnjih dveh letih podvojila, je le še dodaten razlog za ukrepe.«

Imeti pravico stopiti na oder in poslati premiera v …

Ob babičini juhi in punkerskem biljardu

Amsterdamska alternativna scena, v kateri – predvsem na področju likovne umetnosti, literature in filma – sodeluje tudi Neža Kokol, je s kriminalizacijo skvotanja precej poniknila oziroma so od nje ostali zgolj okruški posameznih iniciativ, entuziasti, nostalgiki in aktivisti, pravi sogovornica. »Kljub temu ostaja aktivna skozi umetnost, permakulturo, skvotanje in podobne dejavnosti, ogromno je tudi tako imenovanega foodsharinga, kjer prostovoljci zbirajo hrano, ki bi jo trgovine sicer zavrgle, in jo enkrat na teden delijo med ljudi. Veliko je tudi delavnic, tečajev, trgovin z brezplačnimi izdelki, koncertov in podobnega.«

In če je Neži Kokol v mestu neljubo vse, kar se tiče posledic gentrifikacije, pretiranega nadzora, individualizma, vsiljene harmonije in čistoče, pa tudi vse, kar se znajde na seznamu desetih najboljših, ima »izjemno rada vse, česar se drži pridih časov skvotanja – od Jeffreyja, ki na različnih lokacijah po mestu kaže obskurne filme, prehoda Oudemanhuispoort, kjer stari možje prodajajo davno pozabljene knjige, Mezraba, kjer zdomci, migranti in najstniki ob babičini juhi na preprogi pripovedujejo zgodbe, pa vse do kolesarjenja med dolgodlakimi kravami na morje, punkerske biljardnice De Minds in plavanja v jezeru Nieuwe Meer«.

Čeprav je Neža Kokol »izjemno nemirna duša, tak kosovir na leteči žlici«, in se zato rada pomika med različnimi ljudmi, kulturami in kraji, zadnje čase vse bolj opaža, »kako pomembno mi je, da nekje nekaj zgradim in razvijem – v smislu globljega odnosa z okolico in ljudmi. Limbo, v katerem se znajdeš, ko si razdvojen med različnimi kraji, je po začetni vznemirljivosti lahko izjemno osamljajoč. V Amsterdamu si trenutno ne želim ostati, zato z naslednjim poletom prihajam v Ljubljano, potem pa bom videla, kam me pot zanese dalje,« pravi, nato pa doda: »Naučiti se prepustiti – še eden od kompleksnih izzivov življenja.«