Veliko prerazporejanje glasov, ki je do zdaj zaznamovalo predvolilno kampanjo na Otoku, ni združilo samo evroskeptičnega tabora, ampak do določene mere tudi tabor nasprotnikov brexita. Volilni boj je manj kot teden dni pred parlamentarnimi volitvami tako še vedno odprt.

Volitve, ki bodo odločile o usodi brexita, so temo, s katero se zadnja tri leta britanska politika ukvarja 24 ur na dan, po pričakovanjih izčrpale do onemoglosti. Tudi zato od sinočnjega televizijskega soočenja voditeljev dveh največjih
parlamentarnih strank, Borisa Johnsona in Jeremyja ­Corbyna, ni bilo mogoče pričakovati veliko novega. Premier­ in vodja opozicije sta volivcem in drug drugemu že zdavnaj povedala vse – ne le o brexitu, ampak tudi o njunih ­diametralno nasprotnih pogledih na to, kakšna bi morala biti prihod­nost države.

Poenotenje na obeh straneh

Čeprav Britanci na parlamentarnih volitvah izbirajo poslance političnih strank, javnomnenjske ankete ves čas spremljajo tudi priljubljenost njihovih voditeljev. Johnson se v tem pogledu nima česa bati. Ankete so namreč pokazale, da mu volivci pri ključnih vprašanjih zaupajo bistveno bolj kot 70-letnemu socialistu Corbynu. Skrbita ga lahko predvsem priljubljenost laburističnih gospodarskih predlogov med znatnim delom prebivalstva ter dejstvo, da je njegovemu tekmecu v izteku kampanje uspelo nekoliko poenotiti nasprotnike brexita.



Junija, mesec dni po evropskih volitvah, je seštevek volilnih anket na Otoku pokazal, da imajo štiri največje stranke približno enako volilno podporo. Od polet­ja se je podpora konservativcem in laburistom znatno izboljšala, in to izključno na račun liberalnih demokratov in Brexita, protestnih strank, ki sta se okrepili predvsem zaradi nejasnosti, povezanih z britanskim izstopom iz EU.

Pretakanje glasov iz stranke Brexit h konservativcem in od liberalnih demokratov k laburistom je pospešil predvsem nov ločitveni sporazum, ki ga je oktobra z EU dosegla Johnsonova vlada. Evroskeptiki so spoznali, da lahko referendumski izid iz leta 2016 uresničijo le tako, da se združijo za ­Johnsonom. Do podobnega spoznanja je v zadnjem času prišel tudi tabor nasprotnikov brexita, kjer ovirata konsolidacijo predvsem radikalnost vodstva laburistov in škandal, povezan s primeri antisemitizma v strankinih vrstah.

Analitiki ostajajo previdni

Kar zadeva razplet četrtkovih volitev, sta možna dva scenarija: prepričljiva zmaga konservativcev oziroma nov viseči parlament, v katerem nobena stranka ne bo imela dovolj glasov, da bi vladala sama. To ugotovitev potrjuje povprečje javnomnenjskih anket, ki kaže na občutno prednost vladajoče stranke (43 odstotkov) pred opozicijskimi laburisti (33 odstotkov), toda to ne pomeni, da so teo­retične možnosti za presenečenje izčrpane.

Deset odstotnih točk, ki ločijo prvo- od drugouvrščene stranke, v britanskem večinskem volilnem sistemu in ob čedalje bolj nepredvidljivem volilnem telesu za analitike ni prepričljiva razlika. Njihova previdnost pri napovedih izida je posledica izkušenj iz preteklih volilnih tekem, v katerih so javnomnenjske agencije bodisi precenile bodisi podcenile podporo strankam. Na zadnjih volitvah leta 2017 večina anket ni napovedala visečega parlamenta. Dve leti pred tem pa večina ni predvidela gladke zmage konservativcev.