Uresničiti tiste najzgodnejše otroške sanje uspe le redkim: bodisi ker se z leti spremenijo bodisi ker se že na prvi pogled zdijo nemogoče. Denimo postati risani junak. Želja, da postane Disneyjeva princeska, pri njej ni zamrla, v spremenjeni obliki pa ji jo je uspelo tudi uresničiti. Svoj glas je namreč v sinhronizaciji Ledenega kraljestva posodila junakinji Ani.

Pevka Tanja Ravljen že več kot desetletje živi in ustvarja v Londonu, kamor jo je ponesla tudi navdušenost nad muzikali. Čeprav ljubezen do odra ni ugasnila, se trenutno preživlja s poučevanjem petja. Pravi, da ji navezanost na ameriškega očeta domišljijskih junakov Walta Disneyja pomaga, da privabi in za petje navduši otroke, ki v njenem glasu – sama ga z besedami snežaka Olafa, še enega lika z Ledenega kraljestva, opiše kot 'topel objemček' – takoj slišijo junake risank.



Da ima talent za petje, je prepoznala njena mama na nastopu v vrtcu ob materinskem dnevu. »Snemala je solo pesmice Mamica je kakor zarja in na posnetku se vidi, kako se je začela kamera tresti … Bila je začudena, da ima 'Tanja dejansko dober glas'«. Od tedaj je petje postalo stalnica v njenem življenju, the thing to do, kot pove v svojem slengu, polnem angleških besed in fraz. 32-letna Ravljenova, sicer doma iz Šmarja pri Jelšah, pripoveduje, da nekje do 17. leta ni vedela, kaj s svojim talentom sploh narediti.

Ko se je bližal čas odločitve za študij, je opera in klasično petje pri nas nista pritegnila. Tudi jazz v Avstriji ne. Po naključju pa je takrat na svoji poti spet srečala svojega nekdanjega učitelja klavirja Simona Dvoršaka, dirigenta in korepetitorja, ki ji je približal svet muzikalov. Začela je nastopati, odločitev o tem, kaj želi študirati, pa je postala jasna. Za idejo, da pogleda na Otok, je bila spet zaslužna njena mama. Začela je na Newcastel College in nadaljevala na London School of Musical Theatre.

Redki so odlični v plesu, petju in igri

London je za muzikal to, kar je Hollywood za film. Vendar pa je med tisočimi ljudmi, ki imajo podobne želje, težko priti do vlog. Po njenih izkušnjah moraš, če želiš v svetu muzikalov zares uspeti, biti temu povsem predan, »to mora biti tvoj svet in tvoj edini cilj«. Ravljenovo pa so zanimale tudi druge stvari. Pravi, da je pri muzikalih najtežje osvojila ples, kateremu je posvetila tudi najmanj časa, v igri je uživala, še vedno pa ji je najljubše petje. »Redki so posamezniki in igralci, ki so dobri v vseh treh komponentah, dejstvo pa je, da na odru v resnici ne vidimo vsega: če je, denimo, muzikal zelo plesen, je v ozadju vedno zbor, ki pomaga pri petju.«

Vsi tisti, ki s(m)o videli muzikale v kateri od evropskih ali svetovnih prestolnic, vemo, da je primerjava s slovenskimi nehvaležna, težka. Pa vendar, kaj poleg ogromnega budžeta in mogočnih dvoran še loči muzikale na West Endu od naših? Pevka Tanja Ravljen meni, da predvsem nastopi, performansi. »V Sloveniji smo pri tem v precejšnjem zaostanku, saj pri nas delajo muzikale bodisi igralci, ki so srednje dobri ali slabi pevci, bodisi pevci, ki se jim ne sanja o igri. Le redki so, denimo Uroš Smolej, ki so dobri v obojem.«

Pesem iz muzikala Veronika Deseniška v izvedbi Tanje Ravljen:


V predstavo lahko vložiš ogromno, imaš super koreografijo, a če na odru ne stoji nekdo, ki te bo očaral, nima smisla. Mlada pevka kritično opaža, da se pri nas redko kdo zaveda, koliko energije, truda in študija moraš vložiti v neki nastop, da ne bo na koncu izpadel kot 'lalala' in skakanje ali sprehajanje po odru. Tudi z manjšim finančnim vložkom se po njenem da narediti dobro predstavo.

Pa pri nas obstaja zainteresirana publika? »Slovenija je zagotovo pripravljena, ampak po drugi strani mnogi niti ne vedo, kje točno je treba vlagati, da se doseže neka višja stopnja, veliko ljudi niti ni šlo v tujino in videlo podobnih predstav.« Že razprodani nastopi, denimo, gostujočih muzikalov v Križankah ali Veronike, Mama Mie! pa kažejo, da so ljudje željni muzikalov, katerih namen je, da si ob koncu ne le obogaten zaradi zgodbe, ampak da si srečen. »Muzikali morajo dati energijo, dober vibe. Ljudje si tega želijo,« je prepričana sogovornica.

V Sloveniji je niso znali ceniti

Po tem, ko je v Londonu sicer odigrala nekaj predstav, a ji v svetu muzikalov ni uspel popolni preboj, je poskusila kariero ustvariti doma. Sodelovala je z MGL, med drugim v muzikalu Čarovnice iz Eastwicka, sinhronizirala za Studio Ritem, nastopila je tudi na tekmovanju Slovenija ima talent. Vendar pa je po več neprijetnih izkušnjah ugotovila, da je ljudje tukaj niso znali ceniti. »Sinhronizirala sem, imela sem veliko učencev, ustvarjala sem si ime … ampak če so me nekateri zavrnili, ker, denimo, nisem imela AGRFT, in so hodili po meni, grem pa raje drugam,« se takratnih odločitev spominja Ravljenova.

In tako se je vrnila v London. Sprva je bilo (finančno) težko, priznava, delala je avdicije, ob nedeljah pa začela poučevati petje, kar jo je od nekdaj veselilo. K njej je prihajalo vedno več učencev. Pravi, da za svoje učence, med katerimi so tako otroci – s katerimi dela najraje – kot tudi odrasli, naredi vse. Vedno jim je na voljo. In da tudi zato njeno 'podjetje' raste. Zanjo delata še dva učitelja, januarja se jim priključi še tretji. »Še vedno zelo rada nastopam, med drugim sem članica zbora London Philharmonic, s katerim imamo razne koncerte, ampak se pa zdaj za to, da bi bila na odru, ne borim več tako močno.«





Nastop, na katerem je po njenem mnenju najbolje pokazala, kaj zmore (s svojim glasom), je bil v Gallusovi dvorani pred približno osmimi leti. »Šlo je za koncert muzikalov v okviru Ljubljana festivala. Pela sem najbolj znana komada iz Fantoma iz Opere, enega sama, drugega v duetu. Tudi odzivi so bili zelo dobri.« Še vedno pa je njena najljubša vloga Ane iz Ledenega kraljestva. Sinhronizacija za Disney je zahtevnejša, saj te morajo naprej prepoznati v Sloveniji, potem pa posnetke pošljejo v LA, kjer se odločijo, ali si primeren kandidat, pojasni Ravljenova. »Snemati mi je bilo super, vloga mi leži, vsekakor sem čutila, da moram dati vse od sebe, saj je bil to Disney, o katerem sem vedno sanjala. Drugače je delati zanje, gre za neki drug nivo. Vajeni angleščine mi je bilo najtežje ohraniti slovensko melodijo lika, sicer pa sem v tej sinhronizaciji popolnoma uživala.«

Med najljubšimi Sneguljčica, Trnuljčica, Pepelka

Tanja Ravljen je ena tistih, pri katerih takoj prepoznaš njeno iskreno, otroško navdušenost in predanost petju, glasbi, risanim junakom. Kot da bi, kot otroci, znala živeti v svoji pravljici. Še vedno z veseljem gleda risanke, med njenimi najljubšimi pa so starejše Disneyjeve: Sneguljčica, Trnuljčica, Pepelka. »Ne le zaradi glasbe, ampak tudi zaradi animacije in ker sem navsezadnje z njimi odrasla. Ledeno kraljestvo, predvsem drugi del, se mi zdi dober, mnoge novejše risanke pa tistim starejšim ne sežejo niti do kolen.«

Letošnji prazniki bodo, tako kot za vse nas, drugačni tudi za mlado pevko. Prvič bo božič preživela stran od družine, situacija je za potovanje v Slovenijo preveč negotova. Vendar pa se tudi v njenem londonskem domu, ki ga deli s svojim zaročencem in psičko, razlegajo slovenske božične melodije. Brez Ota Pestnerja, Srebrnih zvončkov, Bele snežinke … njenega božiča pač ni.