Včasih že naveličan komercialne lepote

S fotografijo se je začel ukvarjati spontano; ne zaradi hobija, ampak zaradi preživetja. Ker izhaja iz manj situirane družine, je vedel, da je od njega odvisno, kakšno prihodnost si bo ustvaril. Po srednji šoli se je vpisal na višjo fotografsko šolo v Sežani, a je ni dokončal. Iz njega so hoteli narediti umetnika, sam pa je želel biti obrtnik – naučiti se fotografirati čim več stvari, da bi lahko v prihodnosti od tega živel.

Danes Rok Tržan ve, da je umetnik, fotografija pa ni le njegov hobi, ampak njegov kruh in hkrati medij izražanja, ki raste skupaj z njim. Pred tremi leti je v mesto raznolikosti, kot za Berlin pravi mladi fotograf, odšel na počitnice k prijatelju. Začutil je, da se ne sme vrniti – v Sloveniji namreč ni mogel ustvarjati povsem svobodno. Po dveh letih dela za Zalando, kjer se je izpilil v modni fotografiji, se je lani podal na samostojno pot. Ugotovil je, da običajno delo za polni delovni čas ni zanj, kakor tudi ne okviri, znotraj katerih je delovalo podjetje.

Že na fotografski šoli in kasneje se je počutil ujetega v navzkrižje interesov, saj se je moral ves čas prilagajati, fotografirati na način, ki se je zdel sprejemljiv strankam, moral je ustrezati okusu množice. »Vsega sem imel dovolj, zdelo se je, da pri nas estetika ne raste, da bomo še dvajset let fotografirali v istem slogu. Ljudje niso sprejemali nove vizije, napredka, vse je šlo prepočasi.« Nemška prestolnica je bila sprva mišljena kot dvomesečni beg od vsega, a je postala priložnost za nov začetek.




 

Od fotomenedžerja do vodilnega fotografa za kampanje

Prek linkedina se je prijavil na oglas Zalanda, podjetja, ki se ukvarja s spletno prodajo oblačil in drugih modnih izdelkov. »Sploh nisem vedel, s čim se ukvarjajo, poslal sem CV s tremi vrsticami in na vse pozabil.« Potem so ga povabili na intervju in mu ponudili službo fotomenedžerja njihovih studiev, kar je pomenilo, da je poleg skrbi za kakovost studiev razvijal in vodil skupino 25 fotografov. V tem letu se je naučil menedžerskega dela, hodil na izobraževanja, srkal znanje, manjkalo pa mu je ustvarjanje, fotografiranje. Svojemu nadrejenemu je predstavil idejo, da bi v podjetju on kot fotograf sam delal kampanje, saj bi bilo to ugodneje za podjetje, pa tudi zanj. Tako si je sam ustvaril delovno mesto.

V enem letu je fotografiral okoli 250 kampanj, produkcija je bila na visokem nivoju, potoval je, tim je bil dober, odnosi prijateljski. »V tistem letu sem kot fotograf zrasel, spremenila sta se moja portfolio in pogled na fotografiranje, začele so me klicati velike znamke, da bi me najele za fotografiranje.« Že takrat je poleg redne službe kot svobodnjak delal za druge. Po enem letu je začutil, da je čas za spremembo in da bi bil rad sam svoj šef.

Četudi je kot posameznik v podjetju pustil pomemben pečat, je bil tam na koncu le številka med 30.000 zaposlenimi. Kritično se ozre tudi na korporacijo in njihovo kulturo dela: »Zalando želi biti kot Google: z modernimi pisarnami, košarkarskimi igrišči na strehah, samo da ljudje ostajajo (dlje) v službah. Ampak če bi vse to v resnici uporabljal, bi te vsi gledali čudno, češ, ta pa ne dela.« Tudi zato si je želel imeti nadzor nad svojim življenjem in delati lastno produkcijo.
 

Oblačila na fotografiji dodajo neko novo zgodbo

Rok Tržan pojasni, da te v tujini nihče ne jemlje resno, če nisi specializiran za le eno vrsto fotografije. »V Sloveniji sem moral fotografirati veliko stvari, tu pa sem se osredotočil le na modo in bil primoran zavrniti vse drugo, kar so mi ponudili, ker se sicer ne bi uveljavil, stranke me ne bi sprejele.« Trenutno fotografira samo fashion: modne editoriale in vsebino za modne kampanje.

»Modna fotografija me je že od nekdaj zelo zanimala: oblačila na fotografiji dodajo neko novo zgodbo, novo silhueto, ustvarjam lahko sanje, izmišljen svet.« In kaj je najpomembnejše pri modni fotografiji? Ekipa in sodelovanje – s stilistom, vizažistom, frizerjem, modelom, asistenti, naročniki, kreativnim direktorjem. Vsak mora svojo nalogo opraviti čim bolje, ker če le en člen odpove, potem snemanje ne uspe, pojasni sogovornik. Prav tako ni nepomemben niti njegov lastni občutek za modo in estetiko, saj se je tako med snemanjem lahko vmešal z mnenjem glede detajlov na obleki, frizure in podobno.
 

Pogreša fotografirati »prave«, običajne ljudi

A razmišljujoči in predani fotograf prizna, da se pri modni fotografiji včasih naveliča komercialne lepote in ideje o tem, kaj lepota je. »Zdi se, da tu modna fotografija malce zaostaja, ker v portretni je jasno, da lahko lepoto najdemo v vseh ljudeh: vsak obraz je zanimiv, ampak je treba k njemu pristopiti na pravi način.« Tudi zato je portretna fotografija njegova druga ljubezen, pogreša namreč fotografirati »prave ljudi«.

»Fotografiral sem že več kot sto modelov, in ko pride naslednji, si rečem: 'Aha, še ena lepa punca, še en dvometrski fant s six-packi.' Več bi rad fotografiral ljudi običajnih postav, saj telesa modelov predstavljajo le odstotek v vsej raznolikosti. Zanima me, kako bi zakonitosti portretne fotografije vključil v modno, se z osebo pogovoril, začutil njeno zgodbo, se prilagodil njeni naravi, slavil to raznolikost ljudi v osebnosti in v videzu.«

V teh časih, ko smo vsi že po malem fotografi, namesto v albume pa fotografije shranjujemo na družbenih omrežjih, Tržan tega ne vidi kot razvrednotenje poklica fotografa in konkurenco, ampak kot nekaj pozitivnega. »Dobro se mi zdi, da ljudje s fotoaparati dosegajo dobre rezultate, ker to kolektivno povzdiguje našo estetiko, s tem pa več ljudi razume moje izdelke in jih bolj ceni, saj vedo, koliko truda je vloženega v dobro fotografijo.«


 

Zanima ga zgodba za fotografijo

Zanj je dobra fotografija tista, ki izraža avtorja in njegov okus in katere avtor meni, da je dobra, in je z njo zadovoljen. »Če se avtor počuti dobro ob neki fotografiji, mu tega ne more nihče oporekati.« Pravi, da se mu vzorniki zaradi družbenih omrežij spreminjajo iz tedna v teden. Ni mu namreč pomembna le dobra fotografija, sprašuje se, kaj je fotograf s tem videl, ob tem občutil, zakaj mu je sploh neka fotografija všeč. Zato so po njegovem družbena omrežja tako lahko dobra kot slaba inspiracija. Sam je iz njih odstranil vso vsebino, ki zanj ni popolna in v modni industriji ne velja za najboljšo.



Ko se ozre nazaj v obdobje v Berlinu, je, čeprav sicer iskreno skromen, zadovoljen s tem, kaj mu je v zadnjih letih uspelo. Šele zdaj se počuti, da je postavil temelje za nekaj večjega. V fotografije si želi dati več sebe, postati bolj artističen, manj obrtniški. V Slovenijo se ne bo več vrnil, razen na počitnice, »saj je to čudovita država, verjetno bo do konca življenja zame najlepša dežela na svetu. Seveda vizualno, geografsko, pustimo politiko.« (Smeh) A raznolikost, odprti duh in svoboda Berlina dobro vplivajo nanj in na njegovo kreativnost. Rojenemu Štajercu opredelitve namreč niso pomembne – nima se za Slovenca, Berlinčana ali Evropejca, počuti pa se zelo privilegiranega, da se je tu rodil.