
Neomejen dostop | že od 14,99€
Banke, zavarovalnice, podjetja za odkupe terjatev in podobne institucije so ponudniki finančnih storitev podjetjem. Vprašanje pa je, koliko to koristi podjetjem in koliko finančni industriji. Če trg deluje, potem je prava mera med koristjo in ceno storitve ustrezno pravična. Kaj banke, zavarovalnice in drugi ponudniki za podjetja pri obratnem kapitalu ponujajo več in bolje, pa morda tega še ne vemo, bomo predstavili na 18. PFS.
Podjetja financirajo svoj posel predvsem s kapitalom, bančnimi posojili in dobavitelji. Imamo pa tudi skrite oblike financiranja, ki se na prvi pogled ne vidijo, so pa pomembne za podjetja, usodno pomembne pa za podjetja v rasti, v in po investiciji ter tista, ki še malo iščejo svoj prostor na trgu.
Neto obratni kapital = zaloge + terjatve – obveznosti do dobaviteljev
Poslovno nepotrebna sredstva je treba unovčiti in s tem izboljšati finančno boniteto. Terjatve so najbolj likvidno nedenarno premoženje. Če jih prodamo, dobimo denar, poravnamo dolgove, znižamo bilančno vsoto, si zagotovimo plačilno sposobnost in (u)lovimo finančne zaveze banke.
Ko dobavitelj želi, da mu plačamo prej, kot si lahko privoščimo, pa še skonto (popust) ponuja, lahko vključimo dobaviteljski faktoring, ki prevzame izpolnitev naših obveznosti. Poslovne obveznosti so s tem poravnane, ugoden je tudi pozitiven vpliv na EBITDA.
S faktoringom lahko dosežemo bistveno več kot pa s samo prodajo oziroma unovčenjem terjatev. Poleg plačilne sposobnosti zagotavljamo tudi finančno boniteto ali kapitalsko ustreznost.
Ko od zalog in terjatev odštejemo poslovne obveznosti (pretežno do dobaviteljev), dobimo neto obratni kapital. Če so terjatve in zaloge skupaj večje, kot so obveznosti do dobaviteljev, se moramo, za razliko, zadolžiti. Običajno pri banki najamemo posojilo za (trajna) obratna sredstva ali limit na računu.
Česar ne zapravim, mi ni treba zaslužiti ali – če ne potrebujem sredstev, zanje ni treba zagotavljati virov financiranja.
So pa tudi podjetja, ki z dobavitelji financirajo zaloge, terjatve in jim še ostaja, tako da jim dobavitelji financirajo tudi opremo, nepremičnine ... Temu se po slovensko lepo reče »paša na tuji detelji«. Vprašati se moramo, kaj se zgodi, ko se takemu podjetju obseg posla začne manjšati. Obveznosti do dobaviteljev kot vir financiranja se zmanjšujejo hitreje kakor zaloge in terjatve. Izkušnje iz bančne krize!
Ker pa so razmerja v obratnem kapitalu običajno konstantna, potrebujemo tudi ustreznejši vir financiranja. Ko podjetje raste, rastejo potrebe po obratnem kapitalu. Rast in investicije za seboj potegnejo potrebo po denarju. Dobiček je kot vir financiranja podjetja v rasti zanemarljiv. Sredstva rastejo hitreje kot dobiček in sredstva niso stroški, da bi z njimi zniževali davčno osnovo.
Banka ti da dežnik, ko sije sonce. Poleg tega pa je dan, ko dobiš odobreno posojilo, dan, ko niso rešene težave, takrat se skrb za ohranitev posojila šele začne. Skrb za likvidnost je skrb za plačilno sposobnost, ta pa je zagotovilo za finančno boniteto.
Dolgovi so omejeni z boniteto podjetja, zato je potreben nadzor nad lastno boniteto, predvsem pri načrtovanih poslih.
Si predstavljate odgovor banke, ko pride vanjo direktor in potrebuje kredit, ker namerava delati manj in slabše kot prejšnje leto?
Ko banki predložimo investicijski elaborat in pričakujemo financiranje projekta, se moramo vprašati, ali smo res predvideli vsa povečanja sredstev podjetja. Investiramo zato, da delamo več in bolje. Torej bo posledično več tudi v zalogi in v terjatvah. Kdo pa bo to plačal? Dobavitelji niso vedno na voljo. In kje so meje pri bankah?
Če se držimo finančnih zavez, ki nam jih banke zapišejo v posojilno pogodbo, pa morda niti ne vemo, da smo se z njimi strinjali, smo na bolj varni poti. Delež kapitala med viri financiranja, EBITDA, finančni dolgovi ali delež fiksnih stroškov se vsak dan spreminjajo, z njimi pa tudi finančna varnost ali bančna boniteta posojilojemalca. Zato je ključno, da si merila finančne varnosti postavimo sami, spoštujemo dogovore z banko in se zavedamo finančnih posledic svojih odločitev. Zdi se preprosto, a ni. Izkušnje namreč kažejo, da so bilance le osnova za izračun ocene bonitete, dejanska boniteta pa se vidi v sposobnosti poravnavanja obveznosti. V sodelovanju z banko in drugimi ponudniki lahko zagotavljamo posojilno sposobnost.
Z zavarovanjem premoženja zagotavljamo likvidnost na alternativen način, saj ob škodnem dogodku sredstvo izgine iz koristne uporabe, se pa ne unovči. Zato potrebujem zavarovalnico, ki nam bo nadomestila likvidna sredstva in omogočila nadaljnje poslovanje. Brez škode sicer ne gre, je pa v pretežni meri pokrito največje tveganje oslabitve finančne bonitete podjetja.
Zavarovanje opredmetenega premoženja mi zagotavlja nadomestitev z novim ob morebitnem škodnem dogodku. Morda je pokrita tudi izguba dohodka oziroma so pokriti stroški ob zagotavljanju nadomestitvene opreme ali objekta. Je pa tudi dobra praksa ravnanja s sredstvom, ki jo običajno pogojuje zavarovalnica, napotek, kako zmanjšati tveganje verjetnosti škodnega dogodka.
Zavarovanje terjatev zagotavlja likvidnost kljub neizterjavi kupca. Zavarovana terjatev je bolj likvidna, saj jo lahko prodamo z manj diskonta, kajti faktor ne tvega neplačila. Tako imamo lahko zagotovljeno cenejše financiranje. Obdržimo EBITDA in znižamo zadolženost na isti EBITDA.
Bilance niso finance, tako kot dobiček ni denar.
Z 20 odstotki kupcev ustvarjamo 80 odstotkov EDITDA, s problematičnimi kupci pa porabimo 80 odstotkov časa, medtem ko ga za dobre kupce porabimo premalo. Kaj pa, če se z našimi dobrimi kupci začne ukvarjati konkurenca? Treba je le ovrednotiti, ali se bomo ukvarjali z dobrimi ali s slabimi kupci.
Na 18. poslovno-finančnem sejmu bodo z nami tudi vidni predstavniki finančne industrije. Vprašali jih bomo, kje so lahko še boljši in kaj oni pričakujejo od nas, da bo vse skupaj za nas ceneje. Vsi, ki se boste sejma udeležili, lahko pričakujete večino odgovorov na dileme obratnega kapitala.
Komentarji