V nadaljevanju preberite:

Izbruh ognjenika ima dva obraza: spektakularnega, zaradi svoje nepogostosti morda tudi zgodovinskega, ter drugega veliko bolj katastrofičnega in žalobnega. Človeška nrav je nagnjena k iskanju smisla tudi tam, kjer ga ni, in zlasti zunanji opazovalci sredi mrtve, a privlačne pokrajine hitro oprezajo za znamenji ponovnega rojstva in vnovičnih začetkov. Prepoznati jih je v flori, ki počasi poganja iz pepela, prebujajočem se turizmu, hrupnih gradbiščih, prav tako je mogoče potegniti vzporednice med vzdržljivostjo otočanov in edemičnega kanarskega bora, ki je kljuboval skrajnim okoliščinam erupcije. In vendar dlje časa ko preživiš v bližini razdejanja ene največjih naravnih nesreč v Španiji, bolj postaja jasno, da tisoči, ki so v slabih treh mesecih ostali brez vsega, v bruhanju vulkana težko vidijo kaj drugega od orjaškega opustošenja in izgube.

***

»Izgubili smo korenine,« je za Delo dejala 53-letna Goretti Álvarez Pérez. »Sprašujem se, kje je moje življenje, kje je vse, kar sem doživela,« jo je na gostinski terasi v središču mesta Los llanos de Aridane, nedaleč od vulkana, dopolnila starejša sestra Tere. Topli in markantni sorojenki, ki sta si vzeli čas za pogovor skupaj s svojo materjo, 93-letno Teodoro Pérez González, sta z bratom tretja ali nemara celo četrta generacija, ki je odraščala in se ustalila v Todoqueju. O kraju s 1300 prebivalci, ki je kot nekakšna Atlantida pokopan pod plaščem piroklastičnega materiala, so govorile z bolečino in žarom ter kakor o vsem, kar ne obstaja več, s kančkom idealizma.