Brez pravega kompasa – in zato se želijo povezati

Pešanje je očitno, marginalizacija tudi. Tako kot ima v Franciji težave tradicionalna desnica, so na brezpotju levičarji, zmerni in skrajni nič manj, kar se je na majskih evropskih volitvah samo še potrdilo. Stara levica se ne znajde v novem svetu, tudi zato ne, ker je docela razdrobljena in premalo zelena.


Ideološko levo mislečih volivcev ni malo, čeprav se marsikomu zdi, da (francoska) družba ni bila še nikoli tako desna, a problem je, komu na politični levici bi lahko zaupali. Po besedah nekdanjega predsednika Francije Françoisa Hollanda pred meseci za Delo so »socialni demokrati tisti, ki imajo – kar zadeva neenakosti, boj proti podnebnim spremembam, nujo, da z univerzalnimi vrednotami in multilateralizmom odgovorimo na odločitve, ki jih sprejema Donald Trump, in na vedenje Vladimirja Putina – v rokah prave ključe. Zdaj morajo poiskati še vrata in se ponovno povezati z državljani.«

Seveda so ključni sploh ključarji, in vendar na razpršeni levici – od socialistične stranke Oliviera Faura in komunistov Fabiena Roussela do Javnega trga Raphaëla Glucksmanna in Génération.s Benoîta Hamona, še Nepokorne Francije Jean-Luca Mélenchona – ni ravno karizmatikov, ki bi jim volivci množično sledili. V kako slabi kondiciji je francoski levi politični diapazon, se je nazorno pokazalo na evropskih volitvah, ko so Socialistično stranko-Javni trg, denimo, povsem zasenčili ekologisti (EELV) Yannicka Jadota. Posledično zdaj iz vseh levih kotov streznitveno ugotavljajo, da zakon politične inercije ne deluje več, ampak bo treba vendarle porušiti zidovje med politiki in državljani, levičarji in ekologisti, med levico in revnejšimi sloji. V nasprotnem bosta volilni leti 2020 (lokalne volitve) in 2022 (predsedniške in parlamentarne) za levico še bolj pogrebni, kot sta bila leto 2017 in letošnji evropski maj. A seveda ni samo francoska levica brez kompasa, ampak ni nič drugače niti v drugih družbah po Evropi in svetu.

Napačni ljudje

Gotovo je zanimivo, da je radikalno leva Nepokorna Francija še pred dvema letoma precej samozavestno kazala mišice. Predsednik stranke Jean-Luc Mélenchon je v prvem krogu predsedniških volitev 2017 dobil skoraj petino glasov, medtem ko zdaj, kot se je pokazalo na volitvah v evropski parlament, podpira stranko samo še dobrih šest odstotkov volivcev. Dve tretjini sta se, kot je pred kratkim za Delo poudarila sociologinja Anne Muxel, preusmerili, recimo, k zelenim silam (EELV), povezanim okrog lika Yannicka Jadota.

Prebegi so, kakor razumejo nekateri analitiki, posledica preveč populističnih prijemov v radikalni stranki pa tudi premalo demokratične drže prvega skrajnega levičarja, ki zdaj napoveduje, da bo poskušal socialno in ekonomsko bolje povezati »nižji sloj s srednjim razredom, torej z vsemi, ki niso del oligarhije«. Ambicija je velika, volje tudi ne manjka, toda morda pa Mélenchon ni več človek za novi svet ...

Klici k povezovanju

O nujnem povezovanju sorodnih formacij govorijo še druga imena, tudi o »ljudski zvezi«, v katero vabi prvi francoski komunist Fabien Roussel. Čas za združevanje je po svoje zanimiv, kajti prihodnje leto bo minilo sto let, odkar so na kongresu v Toursu osnovali francosko komunistično stranko. A čas je tudi bolj malo spodbuden, kajti francoska levica je preveč zabredla na vse strani, da bi lahko iluzorno verjela, da je možno hitro skupno vstajenje. Socialisti so bili dolga desetletja osrednja sila, ki se je s konservativci izmenjavala na oblasti, zdaj so padla stranka.

Tako so obrobni, da ekologisti nočejo imeti ničesar z njimi, kakor tudi ne z drugimi levičarskimi formacijami: zdaj na »zmagovitem« valu hoče Yannick Jadot bitke za okolje in solidarnost voditi sam. A ni nujno, da mu leta 2022 uspe v Franciji, kar mu je letošnjega maja v Evropi; tako vsaj kažejo izkušnje karizmatičnega zelenega politika Daniela Cohn-Bendita pred leti. Časi se, seveda, ves čas spreminjajo ...