Ah, ta moja zgodba

V času narcisizma, ko se zdi mestoma tudi novinarstvo čedalje bolj prvoosebno poročanje (o) sebi – ah, ta nikoli do konca potešeni jaz –, se je prav pokloniti ljudem, ki novic ne pišejo, ampak jih raznašajo naokoli. V Parizu se s pločnikov umika še zadnji poulični prodajalec časopisja, zato v medijih ne manjka zapisov o 66-letnem Aliju.

Ali Akbar ni kar nekdo, ampak del ikonografije Saint-Germain-des-Présa, četrti, kjer so nekoč spontano mislili intelektualci, zdaj pa za njimi o prategobah sveta vzdihujejo (turistični) posnemovalci. Ali tudi ni navaden poslednji mohikanec na bulvarju Saint-Germain, ampak močan glas, ki je časopisu pridal, kar je dodati treba: medtem ko je z akcentom tujca deklamiral naslove iz dnevnika, v zadnjem času predvsem še iz Le Monda, je po zraku trosil radovednost, in že ga je mimoidoči potapkal po rami, češ, izvoli kovančke in podaj mi en izvod.

Ali, vselej s prepoznavno bejzbolsko čepico na glavi, prav tako ni običajno srečen Parižan, ampak Pakistanec, ki je pri otroških petih letih delal za preživetje, leta 1973 pa se mladostniško pogumno izkrcal v Le Havru, potem pa nesrečniško spal pod pariškim mostom, vse dokler ni srečal ustanovitelja Charlieja Hebdoja in začel lastnoročno prodajati tisk. Stopil je v novo poglavje in s časopisjem v roki rutinirano prehodil tudi po dvajset kilometrov na dan in štiri desetletja življenja, vmes pa v najboljših devetdesetih prodal do tisoč dnevnih izvodov, speljal na napačna pota prenekaterega radovednega paparaca in se pritolkel do minimalne pokojnine.

V dobi poudarjene personalizacije in tudi neumestnega pozgodbljanja (domala vsega svojega) se na pariški ulici končuje zanimiva pripoved Alija Akbarja. Časopisnemu poslu gre slabše in zato prebuja nostalgijo, Ali ne proda več kot petdeset izvodov na dan in ne dobi več kot trideset centov na posameznega, sploh pa se je starostno utrudil in nihče noče naslednika ... Je pa vmes tudi on napisal dve avtobiografiji.