Knjiga je zapredek, domača galerija, notranji svet, ne (le) razvedrilo

Narobe in naivno je počez mitizirati knjige, saj so mnoge slabe, polne napak, tudi zanič, a gotovo je prav opozarjati na neodvisne založbe, kakršno ima v Franciji Sabine Wespieser: zato ker jo vsebinsko zanima kakovostna književnost, ki je tudi oblikovno v lepi vezavi, in ker ni – saj vemo, kako je s tem pri nas – v svoji neodvisnosti niti malo odvisna od državne podpore. Precej žlahtne drznosti se zdi v njenem početju, pa se nima za posebej pogumno žensko.

Sabine Wespieser, ki že skoraj dvajset let vodi založbo, poimenovano po sebi, je pred nedavnim obiskala slovenski knjižni sejem. V pogovoru za Delo se je pokazala kot izjemno dinamična požiralka knjig, za katero je branje služba in družba, obveznost in razvedrilo. Nikoli naveličana tudi v prostem času ne beži pred novimi naslovi, recimo k televizorju, »tega niti nimam«, a kako tudi bi, ko pa izdajanje kakovostne sodobne literature zahteva poznavanje knjižnega trga do potankosti. Kadar je občutena strast, takrat se človek ne sili.

Ko se bralec vede kot potrošnik

Njene knjige so privzdignjena književnost, tudi oblikovalsko izčiščena in elegantna. Zares je taka: v dokaz že na začetku intervjuja podari roman Mur Méditerranée haitijskega avtorja Louis-Philippa Dalemberta, ki je privlačen navzven: takoj ko ga človek vzame v roke, in pretresljiv navznoter: ko se poglobi vanj – v izjemno zgodbo o treh ženskah, Nigerijki, Eritrejki in Sirki, o eksilu in migracijah, o nemirnem Sredozemlju in usodnem hrepenenju po Evropi. »Če obleka naredi človeka: pomembno je, kako jo nosimo in se nasploh vedemo, potem tudi platnice, papir, črnilo, tipografija ... naredijo knjigo.« Zunanjost je njen obraz, »seveda pa še bolj kot tisto, kar je na njej, šteje, kar je v njej«.



Sabine Wespieser sledi »lepi grafični tradiciji francoskega založništva: v mislih imam znamenito Gallimardovo belo zbirko in izdaje založbe Minuit«. Knjiga je zanjo nekaj trajnega, zato izbrani papir sčasoma ne sme porumeneti; nekaj, kar je prijetno držati v rokah, zato mora biti trpežna. In tudi zato se v literaturo, ki jo izdaja, vstopa rahlo »dramatično«: z dvojno platnico, potem pa v njej osredotočeno potuje po tisku temno kostanjeve barve, recimo.

O vseh teh podrobnostih in še marsičem je Sabine Wespieser temeljito razmišljala, ko je pred skoraj dvajsetimi leti ustanovila založbo: katalog je začela snovati kakovostno in na dolgi rok ter s ciljem, da bodo posamezni avtorji in avtorice po prvencu pri njej izdali še več del. Po francosko je krasno slišati, da jih tiska v Franciji in ne v oddaljeni Aziji, recimo v Singapurju ali Vietnamu; tega niti noče, kajti zlahka se pripeti, da se kakšna knjiga odlično prime med ljudmi, in ker jo hočejo prebrati takoj, jo je treba nemudoma tudi ponatisniti. »Kot neodvisna založnica si ne morem dovoliti, da bi naslednja pošiljka prispela z ladjo komaj čez tedne.« Po zakonitostih sodobnega knjižnega trga, ko »bralci prevzemajo navade potrošnikov«, bi lahko preveč zapoznel odziv pokopal še tako izjemno knjigo. »Čakati so jo pripravljeni nekaj dni, več ne.«

Odlična šola

Sabine Wespieser, ki se je rodila ob francosko-nemški meji in je v Alzaciji nekaj prvih let učila staro grščino in latinščino, je dolga leta profesionalno rasla v založbi Actes Sud. Tam je pri petindvajsetih letih, v Parizu, najprej opravila poletno prakso, a jo je ustanovitelj založbe Hubert Nyssen že kmalu zaposlil kot asistentko, tam se je priučila poklica: ko je urejala žepne izdaje, objavljala klasična besedila, oblikovala zbirko sodobnih francoskih avtorjev, pozneje pa tudi tujih (med drugim je odkrila albanskega pisatelja Besnika Mustafaja) ... V Actes Sud je ostala petnajst let: »Ko sem prišla, nas je bilo zaposlenih 12 ali 15 in smo izdali po dvajset knjig na leto, zdaj jih objavijo že tristo.«

A bolj ko se je v založbi hierarhično vzpenjala, več se je ukvarjala z vodenjem ekipe. Tako zelo se je odmikala od tekstov, da si je nekega dne rekla: »Spet bi bila rada predvsem urednica.«
»Preden sem odšla na svoje, sem izdala okrog 120 knjig na leto, kar je ogromno. ... V Franciji je znana šala, ko nekdo vpraša velikega založnika, ali zares prebere vse knjige, ki jih izda. Ta odgovori: da, seveda, ampak ne osebno.« Zato se je leta 2000, pri štiridesetih, skupaj z možem univerzitetnim profesorjem, ki je prav tako njen poslovni partner, odločila za samostojno pot – za neodvisno založbo, v kateri so danes z njo vred zaposlene tri osebe in pol. Slišati je pogumno, a njej se niti ne zdi; čeravno je dobra književnost najbrž vse bolj nišna strast bralskih sladokuscev.



»Posel sem dobro poznala, enako tudi ljudi, ki delajo v njem, vedela sem, kako deluje distribucija ... To je bil resda čas pred krizo, in vendar obdobje, ko ni nihče pričakoval še ene založbe.« A zaradi politike enotne cene knjige, za katero je leta 1981 poskrbel kulturni minister Jack Lang, se zdi Francija ugodno okolje prav tako za neodvisno založništvo. Poslovati zmorejo in ob velikih založniških skupinah preživijo tudi zato, ker »stane knjiga povsod enako, najsi v Fnacu na Montparnassu, naj bo v podeželski knjigarnici ali na amazonu«. Založbe Sabine Wespieser ni zamajala niti finančna kriza, ki je izbruhnila leta 2008, a »smo jo v Franciji začutili z nekajletnim zamikom«, vmes pa se slepili, češ, »ko ni denarja, je več časa za branje«. Ni tako enostavno ... lepo.

Domača in prevodna književnost

Kot se zgodi pogosto, je tudi sogovornica v svojo novo založbo, ki jo je odprla v 6. pariškem okrožju, pritegnila določene avtorje, ki so prej objavljali pri Actes Sud: sporazumno brez sporov in le tiste, ki jih je odkrila sama in jih izdaja še danes, recimo Michèle Lesbre in Vincenta Borela. »Pisatelj je navadno navezan na urednika, ki ga je začel objavljati«, njuno razmerje je lahko posebna zvestoba, v Franciji je sploh znana vez med slovitim Michelom Houellebecqom in ugledno urednico Tereso Cremisi. Tudi Sabine Wespieser je posvojila nekatere pisce, na katere velja opozoriti tudi v tem okolju, recimo, Belgijko Diane Meur. (Prva knjiga, ki jo je kot neodvisna založnica izdala leta 2002, je bila njena La Vie de Mardochée de Löwenfels, écrite par lui-même, do zdaj pa sta jih bralcem ponudili že šest.).

Na francosko literarno sceno je prav tako postavila haitijsko pisateljico Yanick Lahens (za roman Bain de lune je leta 2014 prejela nagrado femina), kakor iz njenega kataloga žanje veliko uspeha tudi Francozinja Léonor de Récondo. »Zanima me samo dobra književnost« in prevzela so jo tudi odlična pisanja frankofonskih literatov zunaj Francije – zanimivo je primerjati različne francoščine – pa seveda izborna prevodna literatura: ne anglosaški mainstream, zato pa odlični avtorji in avtorice, od Amerike do Indije in Indonezije ter še mnogih koncev vmes, recimo irska imena, kot so Nuala O'Faolain, Conor O'Callaghan, Edna O'Brien. »Izdam malo knjig, le deset naslovov na leto. Da se odločim za posamezno delo, me mora zares navdušiti. In ker ga občudujem, ga želim podeliti med ljudi. Ali gre za kakovostno književnost, vidim takoj, ko vzamem v roke rokopis.« Tipkopisov sprejme kar po deset na dan ... Da, tudi v Franciji imajo močan občutek, da je piscev že več kot bralcev. »Seveda ne morem vseh temeljito prebrati, a preletim jih.« Brž ji je jasno, v katere se ni vredno poglobiti in pri katerih kaže vztrajati tudi po dvajsetih prebranih straneh.

Čudna prednost

Morda se sliši bizarno, lahko da lažno, a po svoje je prednost neodvisnih založnikov v tem, da so kar naprej v krizi. »Navajena sem na neuspeh. Zato je vsako dobro leto, kakršno je letošnje, nadvse dragoceno: Edna O'Brien je prejela posebno nagrado femina za celoten opus, Louis-Philippe Dalembert je bil finalist za goncourta po izboru gimnazijcev in še v tekmi za druga priznanja ... Kljub temu ne bom nikogar dodatno zaposlila niti si ne bom za 2020 postavila kot cilj doseči letošnje rezultate. Uspešno leto prinese samo določeno poslovno ravnovesje po slabem preteklem obdobju, da bolj sproščeno zadiham in kaj privarčujem za naprej«, ko bo nemara spet vse slabše.

Mravljica ve, kaj dela narobe čriček, zato Sabine Wespieser uspeh ne zaslepi in kaj šele uspava, »sploh pa je uspeh relativen pojem. V 67-milijonski Franciji »govorimo statistično o povprečni nakladi med 2000 in 5000 izvodi, med 5000 in 200.000 je že bestseller, vse višje pa hiperuspešnica, kar se zgodi izjemno redko. Ni pa niti malo naslovov, ki jih prodamo manj kot 2000.« Tudi v njeni založbi je nekaj takih, »čeprav je naše povprečje okoli 3000 ali 4000«. A da lahko normalno vodi posel, »moram vsako leto prodati po 10.000 izvodov vsaj dveh naslovov. Edne O’Brien smo po zaslugi nagrade prodali že več kot 30.000, kar je za nas ogromno.«

Odločno preveč

Nagrade hvalijo in so tudi same vredne hvale, pa vendar je Sabine Wespieser prepričana, da je literarnih nagrad vsaj v Franciji znatno preveč. »Kaj si mislim o njih? Vse dobro gotovo o velikih književnih nagradah, ki jih podeljujejo jeseni, pa o tistih po izboru bralcev, saj so pomembna priporočila. Zato pa bi pozvala vse občine in vsa mogoča združenja, naj že nehajo podeljevati svoje različice. Odločno jih je preveč in nič drugače ni s knjižnimi sejmi. Za založnike so precejšen strošek, očitno višji od izkupička, ko moramo pošiljati zastonj izvode, natisniti ovitek in mora avtor na pot, da bi morda prejel nekaj buteljk šampanjca, kar je, seveda, lahko prijetno, pa vendar ...«



Knjige je treba, kakor razvija naprej, prodajati v knjigarnah, »tam, kjer je zagotovljena trajna prodaja«, in potreben je temeljit pogovor o njih, »medtem ko so sejmi resda priložnost za nov zagon ... A stroški vračanja knjig so potem čisto previsoki.« »Na temni strani meseca«, na katero ne gre pozabiti, so seveda tudi cele grmade knjig, ki jih nihče ne kupi niti ne bere, zato morajo, ker je skladiščenje predrago, v razrez. »Knjižna industrija ima močno senčno plat,« kako ji potem kot založnici, ki se nadvse trudi za kakovost, ne bi bilo hudo za odpisane svežnje ...


Zato pa Sabine Wespieser z veseljem razkriva svojo svetlo plat, kot pravi, da živi s knjigami, doma jih ima vse polno in povsod. »Knjižne police se šibijo pod njimi« in čedalje več jih je, kajti obdrži vse: nekatere so še iz otroštva, druge iz študentskih let ... Njen svet so, zapredek in hkrati umetniška galerija. »Knjige kupujem kompulzivno in berem kar naprej. Preberem vse, kar pišejo, saj verjamem, da ni mogoče izdajati knjig brez poznavanja celotne sodobne produkcije.« Med sodobnimi francoskimi avtorji, po katerih sega posebej radovedno, izpostavi Jeana Echemoza, »zaradi izjemnega jezika, še tega, kako povleče beročega na potovanje po lastni domišljiji«, pa Patricka Modianoja, Nathalie Azoulai, Patricka Devilla in druge.

Ni prostora za pesimizem

Proti koncu ne kaže pozabiti omeniti poštenega ali vsaj korektnega plačila ... V Franciji ni malo »primerov slabe prakse, ko so pisci slabo plačani, tudi podplačani, čeprav brez njih ni niti drugih členov založniške verige. Pri nas dobi avtor najmanj deset odstotkov. Zdi se malo, a je hkrati veliko, kajti če stane knjiga deset evrov in sprejme pisatelj evro, je s preostalimi devetimi evri treba plačati distribucijo, papir, tiskarja ..., založniku sploh ne ostane veliko, a mora poskrbeti za plače«, pokriti stroške ohranjanja založbe pri življenju. »Pogodbe so, kot je prav, progresivne, to pomeni, da izplačamo pisatelju deset odstotkov do tri tisoč prodanih izvodov, nad 20.000 pa 12, 14 do 16 odstotkov.«

Končati kaže spodbudno: biti literarni urednik in založnik pomeni, kot navdihujoče pripoveduje Sabine Wespieser, ves čas brati, brati in brati pa neprestano zagovarjati knjige in jih razširjati med druge. Še prej je nujno veliko delati s pisci, jih spremljati na dogodke in predvsem skupaj z njimi skrbno pripraviti besedila, jih prebrati spet in ponovno, odgovorno, preden se črke iz računalnika prelijejo na papir in v knjigo. Zakaj imamo občutek, da razlagamo splošno znano? Zato ker se zdi, da je skrbnega dela v dvoje, dialoga med uradnikom in piscem, čedalje manj. Kakor je vse manj kakovostnega literarnega branja? Je res tako? »Po zadnji raziskavi Nacionalnega centra za knjigo je število bralcev v Franciji stabilno, se pa spreminjajo bralne navade. Pri književnosti je opaziti določen odmik oziroma 15-odstotni padec v zadnjih treh letih, na račun stripov, priročnikov in neleposlovja. A v grobem se bralstvo ne krči.« Resda pa so aktualne slike literarnih dogodkov zgovorne, ko pa jih obiskuje predvsem še sivolaso občinstvo, po večini žensko. »Prihajajo zlasti upokojene knjižničarke in učiteljice«, ljudje torej, ki so imeli v aktivni dobi pomembno vlogo pri širjenju bralskih navad in zanimanja za književnost.

In medtem je – kadar poslovno govorijo o literarni knjigi – marsikdaj slišati predvsem nezadovoljne vzdihe, Sabine Wespieser ni samo »pesimistka«. Bolj se ima za »aktivno pesimistko«, saj vidi, da je navduševanja še vedno precej; to opaža pri mladih, ki jih sprejema na prakso, ali pri otrocih prijateljev. »Da, mnogi še berejo in se trudijo s književnostjo. Ne moremo govoriti o katastrofi.« In še nekaj je, zaradi česar ne jadikuje: »V sodobni knjižni industriji smo postavili napačno izhodišče, češ, branje je razvedrilo kot vsako drugo. To sploh ni res. Paul Léautaud v svojem Journal particulier [Posebni dnevnik] pripoveduje, kako so pri založbi Mercure de France leta 1905 vsakič, ko so prodali petsto izvodov kakšne knjige, odprli šampanjec.« Polje, na katerem si režejo kruh literarni založniki, nikoli ni bilo običajno igrišče množic, ampak sladostrastje izbranih. »V resnici se v vsem tem času ni veliko spremenilo, drugačen je le pogled na bralca. Knjižna industrija hoče tudi v njem prepoznati potrošnika in videti knjigo kot vsak drug izdelek.«

Kdor se tega zaveda, ta nemara ne stoka, joj, kakšno poslovno brezpotje, ampak kot Sabine Wespieser naprej razvija svojo izborno neodvisno zgodbo o knjigi: neodvisno tudi v dobesednem finančnem pomenu, torej brez državne podpore, in ne o kateri koli knjigi, ampak o dobrem pisanju.