Otroci na mostu

Od nekdaj jih občudujemo: le kdo ni bil kdaj vzhičen nad privzdignjeno lepoto kakšnega med njimi, in vendar je vtis, da nam gredo, vsaj nezavedno, strašno na živce – kajti v življenju je več mostov grdo podrtih kot čedno postavljenih. Tako kot je najbrž več malih nesrečnikov kot srečnih otrok.

Mostovi niso le praktična in velikokrat estetska postavitev, ki omogoči in skrajša marsikatero naporno pot, ampak so tudi klišejska poenostavitev. V literaturi je opevanih nič koliko, tudi na evrskih bankovcih jih ne manjka, toliko jih je in tako zbanalizirano se ponavljajo, da – zanalašč pretiravam – ljudje čedalje bolj paradoksalno mislimo predvsem izolirano nase in zgolj še na svoje najbližje, obsedenost z domačo mačko in hišnim psom sodi zraven.

A kakšen je človek, ki ga, denimo, ne prizadenejo vesti o nič krivih neznanih otrocih, ki z roditelji ali celo brez njih životarijo po begunskih taboriščih, recimo, v Morii na grškem otoku Lezbos? Kdo se ne zjoče, ko prebere, da se ti dečki in deklice žalostno spreminjajo čisto blizu nas, da so čedalje bolj nasilni, a niso bili takšni, da pri dvanajstih ali štirinajstih spet močijo posteljo, da nočejo jesti, da se samopoškodujejo, da si, a so vendarle samo otroci, poskusijo vzeti življenje? Iz strašnih razmer, v katere so jih povlekli nemočni starši, si želijo na ono stran, ne da bi kdaj prečili most v odraslost.

Odkar (medijske) besede nimajo več realizacijske sile in je človekoljubna pomoč predvsem še akcija pogumnih (državljanov) v sistemsko organizirani ne(po)moči politike – kaj ni taka tudi ganljiva Krisova zgodba –, se je vprašati, kje so se izgubili vsi dobro vzgojeni ljudje (na položajih). Smo res večinsko postali neobčutljivo brezbrižni, slabi ljudje?

Medtem ko po eni strani postavljamo na piedestal nekatere izbrane besede, bi po drugi strani kazalo kakšen izraz prepovedati. Verbalno gotovo ne moremo postavljati mostov, če ne omogočimo, da si lahko otroci gradijo gradove vsaj v oblakih ...