Tehnološka zlata mrzlica: agenti z umetno inteligenco

Umetna inteligenca (UI) je v zadnjih letih tehnološko precej napredovala, pri čemer so programski agenti postali eno ključnih orodij, ki naj bi podjetjem pomagali precej povečati produktivnost. Uporabni so namreč pri avtomatizaciji procesov, analitiki podatkov in celo v interakcijah s strankami ali končnimi uporabniki. Toda, kako učinkoviti so v resnici? Ali resnično lahko nadomestijo človeško delo ali so le še eno (napredno) orodje v rokah zaposlenih?

Najprej poglejmo, kaj programski agenti z umetno inteligenco sploh so. To so novi sistemi oziroma aplikacije, opremljeni s pogoni in algoritmi umetne inteligence, ki samostojno lahko opravljajo naloge na podlagi vnaprej določenih pravil ali odobrenih navodil ter si pomagajo s kontekstualno obdelavo novih podatkov. To naj bi zaposlene v podjetjih osvobodilo ponavljajočih se ali duhamornih nalog.

Toda računalniške sisteme, ki lahko samostojno opravljajo manj zahtevna opravila, nam tehnološka podjetja in filmi znanstvenofantastičnega žanra obljubljajo že desetletja. Pa se te obljube niso ravno uresničile. Kaj bo tokrat drugače? V preteklosti so se ponudniki tovrstnih rešitev ukvarjali s tako imenovano robotsko avtomatizacijo procesov in strojnim učenjem, katerih cilj je bil prepoznati vrsto naloge, ki jo opravljajo zaposleni, ter jo glede na pretekle vzorce opraviti s pomočjo programske kode – na primer pretipkavanje podatkov iz enega programa v drugega, priprava in izvažanje poročil in podobno. S prihodom tehnologije napredne umetne inteligence pa so visoke ambicije na področju programske opreme postale še precej večje.

Ne le pomočniki, ampak čistokrvni agenti

Programski agenti z umetno inteligenco so torej samostojni programi, ki lahko sprejemajo odločitve, se prilagajajo okolju in izvajajo naloge brez neposrednega človeškega posredovanja. Delujejo na podlagi algoritmov strojnega učenja, naravnega procesiranja jezika (NLP) in nevronskih mrež.

Nasledili in nadgradili so klepetalne bote ter virtualne pomočnike, ki odgovarjajo na vprašanja in pomagajo uporabnikom. Naredijo tudi še korak dlje od robotske avtomatizacije delovnih procesov (RPA), ki lahko izvaja rutinska opravila v podjetjih. Njihova odlika je, kot že rečeno, sposobnost razumevanja konteksta in možnost samostojnega učenja. To pomeni, da podobno kot zaposleni na delovnem mestu prilagajajo svoje delovanje na podlagi izkušenj.

Tako podjetja umetne inteligence v poslovanju ne uporabljajo le za ustvarjanje besedil, slik, grafov ali celotnih poročil, ampak dejansko za utemeljevanje tega, kar poskuša doseči človek. Na podlagi prepoznavanja konteksta pa nato še za razumevanje ukrepov, ki jih je treba izvesti, da se izpolni naloga. Piko na i avtomatizaciji z agenti pa postavi možnost, da podjetje programskemu agentu dejansko omogoči svobodo, da samodejno izvede nalogo.

So sposobni, kaj pa učinkoviti?

Podjetja učinkovitost programskih agentov z UI najpogosteje ocenjujejo na podlagi natančnosti, hitrosti, prilagodljivosti, stroškovne učinkovitosti in uporabniške izkušnje. Vse programske agente odlikujeta hitrost in odzivnost, saj soočeni z nalogami, ki zahtevajo obdelavo velikih količin podatkov, delujejo bistveno hitreje kot ljudje. V nekaj sekundah lahko preberejo in analizirajo več tisoč dokumentov.

Zelo pomembno merilo pa je natančnost oziroma stopnja napak. Napredni agenti UI so lahko zelo natančni, vendar je njihova učinkovitost močno odvisna od kakovosti podatkov, s katerimi so bili naučeni. Slabi podatki ali pristranskost modelov lahko vodijo v napačne odločitve, česar si podjetja ne želijo, niti ne morejo privoščiti. Zato sta zelo pomembni lastnosti teh agentov tudi prilagodljivost in učenje. Nekateri agenti UI, zlasti tisti, ki temeljijo na nevronskih mrežah, se lahko učijo in prilagajajo, kar povečuje njihovo dolgoročno uporabnost.

Čeprav večina podjetij, ki so agente UI že uvedla v poslovanje, to počne predvsem z motivom zniževanja stroškov (programski agenti pogosto zmanjšajo operativne stroške in povečajo produktivnost zaposlenih, saj avtomatizirajo ponavljajoča se opravila), jih veliko opaža tudi precejšnjo izboljšavo uporabniške izkušnje strank in zaposlenih. Že dobri klepetalni roboti in virtualni pomočniki so izboljšali interakcijo med podjetji in strankami, rešitve, ki obvladajo razumevanje konteksta ter kompleksnih vprašanj, pa so v tem pogledu več korakov spredaj – so dobesedno vsevedni digitalni sodelavci.

Za zdaj še ne kradejo služb

Zaposlene seveda najbolj zanima, ali bodo agenti z umetno inteligenco nadomestili človeško delo. To se verjetno (še dolgo) ne bo zgodilo. Ti agenti ne bodo popolnoma nadomestili ljudi, temveč bodo prevzeli rutinska, ponavljajoča se opravila, kar bo zaposlenim omogočilo, da se osredotočijo na bolj kreativne in strateške naloge. Že v bližnji prihodnosti lahko tako pričakujemo hibridne delovne modele, v katerih bodo zaposleni in programski agenti z umetno inteligenco sodelovali – ljudje bodo zagotavljali čustveno inteligenco, kritično razmišljanje in etične odločitve, agenti UI pa bodo ponudili hitro analitiko, avtomatizacijo opravil in podatkovno podporo.

Ključ do uspešne uporabe programskih agentov in tehnologij umetne inteligence se skriva v njihovem pametnem vključevanju v delovne procese, nadzoru nad njihovimi odločitvami in nenehnem učenju ter prilagajanju sistemov, da bodo služili ljudem in ne obratno.