Polna usta listja

Poezija se (rada) prebuja v banalnem in spet odpada listje ... in se nabira na tleh, tako kot se v žalobno nežni pesmi Jacquesa Préverta kopičijo spomini in obžalovanja. Toda nikar se v teh mrakobnih jesenskih dnevih ne zasanjajmo nostalgično, ampak se raje kot otroci razposajeno zapodimo med listje, da nam, kolikor je še suho, pisano zapleše med nogami. Kaj danes počnemo z jesenskim listjem, o katerem je že pred sedemdesetimi leti tako poetično zapel Yves Montand?

Na kmetih pragmatično vedo, da je dobro za nastilj, v zares naprednih zelenih mestih pa, da je primerno za ogrevanje. Zato ga spretno grabijo, pometajo ... in v obratu za metanizacijo spreminjajo v bioplin in na koncu v električno energijo.

V Amiensu v Pikardiji, denimo, od koder je doma francoski predsed­nik Emmanuel Macron, se bo letošnjo jesen, zimo in še naprej do prihodnje jeseni z odpadlim listjem grelo več kot 4000 gospodinjstev. Ne prvič, kajti pristojne službe iz njega pripravljajo kompost in nato elektriko od leta 2015, in ni edino mesto, ki se delno ogreva na listje, to počnejo tudi v Metzu, na Dunaju in še marsikje. Zato amienški smetarji letos že tedne čistijo pod krošnjami kakih 50.000 mestnih dreves, ki spustijo na zemljo več kot milijardo ­poetično pisanih listov.

Zakaj pisati o jesenskem listju? Zato, ker je videti kot krasna paleta barv in ker melanholično vabi k premisleku o minevanju, v minevanju pa je vedno tudi ljubezen. In zato, ker mu je pesnik Jacques Prévert že pred desetletji utrl brezčasno pot v poezijo. Kako je mogoče, da nam listov, medtem ko jih zaradi varnosti in čistoče pospravljamo vsako sezono, še vedno ni uspelo množičneje pospraviti, kot je treba? Pa imamo polna usta besed o ljubezni do zelenega. Lahko banalna ekologija posnema Prévertovo poezijo in povzdigne listje?