Slovenija išče učitelja za milijon dolarjev

Pet učiteljev je v finalu izbora za slovenskega predstavnika, ki se bo potegoval za nagrado za najboljšega učitelja na svetu (Global Teacher Prize). Nagrado v vrednosti milijon dolarjev podeljuje Varkey Foundation v sodelovanju z Unescom. Izbirajo učitelje, ki s svojim delom in predanostjo premikajo meje v družbi in s tem kažejo, kako pomembno vlogo opravljajo učitelji. Lani je med 12.000 kandidati iz 140 držav zmagal Randžitsinh Disale, učitelj iz Indije, letos bo na tekmovanju prvič tudi slovenski učitelj ali učiteljica.

Vseh pet finalistov je sodelovalo v projektu Učitelj sem! Učiteljica sem!, ki ga v Sloveniji vodi AmCham. Izbrala jih je enajstčlanska komisija, sestavljena iz predstavnikov pedagoške stroke, medijev, gospodarstva. Kdo bo Slovenijo zastopal na svetovnem izboru v Dubaju, bo znano 2. marca, končna ocena pa bo sestavljena iz glasov komisije, učiteljev, ki sodelujejo v projektu, in javnosti. Ta bo za svojega favorita lahko glasovala po spletu od 12. do 19. februarja.

Učitelji so za Delo odgovorili, kaj je njihova »supermoč«, kako se je njihov način poučevanja v zadnjem letu spremenil in kaj si želijo v prihod­nje.

Nina Jelen OŠ Ivana Skvarče, Zagorje ob Savi

»Moja supermoč se skriva v reku: če učitelj posluša otroke, tudi otroci poslušajo učitelja. In če jih učitelj posluša, ve, da otroci potrebujejo veliko gibanja, navdušujoče motivacije, igre, učenje z raziskovanjem … Mogoče nisem že od malega razmišljala, da bom nekoč učiteljica, ko pa sem prvič stopila v razred, sem vedela, da sem tam doma. Delo na daljavo ne bo nikoli enako kot delo v razredu. Komaj čakam, da zares vidim vse svoje mulce in jih objamem (čeprav bolj na daleč). Vseeno pa sem našla nekaj pozitivnih stvari pri takšnem načinu poučevanja. Ker je poučevanje na daljavo nekaj novega in ga šele odkrivamo, smo lahko učitelji in učenci zelo ustvarjalni, učimo se novih pristopov, odkrivamo nove načine motivacije, razlage, iger … Nekaj učencev se je med seboj zelo povezalo v tem času – prej v razredu so se komaj opazili, zdaj pa klepetajo, se povezujejo, delajo projekte, skupaj igrajo igre. Moji učenci so celo ustanovili krožek, kjer se dobivajo, izmenjujejo ideje in skupaj ustvarjajo. Mimogrede so se naučili uporabljati različna spletna orodja, učitelji pa smo se med seboj tako zelo povezali kot še nikoli prej. Sama sem postala bolj organizirana, ustvarjalna, Nina v meni pa je še malo zrasla. To bi rada ohranila tudi v prihodnosti.«

Mladen Kopasić OŠ Polje, Ljubljana

»Sem samo tak, kot sem, ne igram. Verjamem, da je moje delo poslanstvo in da z njim in s svojim zgledom (vsaj malo) vplivam na prihodnost vsakega svojega učenca. Stalno iščem kompromise med prijaznostjo in strogostjo. Treba je biti dosleden, se držati dogovorov z učenci, priznati svoje napake in se učiti iz njih. In se nasmejati. Otroci obožujejo humor. Delo se je v zadnjem letu res zelo spremenilo. Čez noč se je bilo treba prilagoditi popolnoma novi, drugačni situaciji. Jaz sem delo na daljavo takoj vzel kot izziv in se ga na neki način celo veselil. Naučil sem se uporabljati nekaj programov, ki jih do takrat sploh nisem poznal. Vsekakor jih bom uporabljal še naprej. Hitro sem spoznal, da je doma učencem težje ohranjati delovno vnemo, motivacijo in koncentracijo kot v šoli. Zato je bilo treba skrbno pretehtati, koliko vsebin in kako jih posredovati za delo doma, da to ne bi bilo delo za starše. Spoznal sem, da tudi za učitelja ni dobro pretiravati z delom na računalniku, saj ima naše telo zdravstvene omejitve. Treba je izbrati skrbno, raje malo manj, pa to kakovostno. Seveda si v prihodnje ne želim dela na daljavo, ampak da gremo čim prej v učilnice. Ko s tem ne bomo nikogar ogrožali.«

Mateja Peršolja, OŠ Preserje pri Radomljah

»Bistveni premik v odnosih z učenci, pri njihovi motivaciji, odgovornosti do učenja sem dosegla z uvajanjem ter združevanjem formativnega sprem­ljanja znanja in teorije izbire. Učenci so aktivni soustvarjalci pouka, spremljajo, samo­evalvirajo in samoregulirajo svoj napredek. Za to je potrebno postopno, sistematično uvajanje veščin učenja, vidnega učenja in samoregulacije. Brez teh veščin si učenja na daljavo ne znam predstavljati. To ni torej moja, ampak supermoč mojih učencev, ki zmorejo odkrito samopresojo ter prositi za pomoč ali pomagati sošolcu. Spoznala sem, da je ura matematike v primerjavi z izzivi, s katerimi se soočajo moji učenci (kuhanje za družino, usklajevanje urnika učenja, videokonferenc, pomoči v družini), včasih res nepomembna. Zato jim morda pogosteje prisluhnem ali se pogovarjamo še o čem drugem, ne le matematiki. Spoznanje, da je ura na zoomu namenjena 'povprečnemu učencu', je bilo zame eno bistvenih. Ker povprečen ni nihče. Ohraniti si želim več stika, ki ga imam s posamezniki, in časa, ki jim ga namenim. Tudi spletne učilnice, v katerih si lahko večkrat pogledajo razlago, napredujejo s svojim tempom ali vadijo na drugačen način, z več povratne informacije, bodo ostale v času rednega pouka.«

Jože Senekovič OŠ Bojana Ilicha, Maribor

»Izraz supermoč mi ni blizu, ker v odnosu do učencev in staršev ne nastopam v vlogi nekoga z močjo, ampak v vlogi učitelja s strokovnim znan­jem in posluhom. Kar pomeni, da poslušam in slišim, premislim in se odzovem, kot najbolje vem in znam. Poskušam biti dosleden, razumevajoč, empatičen in sprejeti različnost otrok. Največkrat mi uspe, včasih tudi ne. Žal je to leto prav posebno, počutimo se majhne ob tako majhni strukturi, kot je virus. Težko je za učence, težko za učitelje. Izoblikoval sem zame najučinkovitejši sistem poučevanja na daljavo, za katerega menim, da ob rednem delu učinkuje tudi za učence. Ugotav­ljam, da učenci, ki pri običajnem rednem pouku sodelujejo, delajo naloge, enako ravnajo tudi v tej situaciji. So zanesljivi, marljivi, odgovorni. In tisti, ki nimajo delovnih navad, ki pri običajnem delu iščejo izgovore za nedelo, to počnejo tudi zdaj. Je pa po treh mesecih motivacija otrok za delo na daljavo precej upadla. Kar je lahko pri matematiki resna težava za izgrajevanje znanja. So se pa učenci dodobra priučili ravnanja z računalnikom pri delu na daljavo. Kar je in bo treba še naprej osmišljeno spodbujati.«

Tanja Jankovič OŠ Danile Kumar, Ljubljana

»Moja supermoč je, da vnašam v razred navdušenje in radovednost za življenje in učenje, včasih tudi zmedo, ker marsikdaj stvari obrnem na glavo. Učencem pokažem, da se tudi sama učim, da učenje ni vezano samo na učilnico in določen predmet. Učitelj mora biti tudi sam učenec in dovzeten za učence, ki so v vsakem razredu na neki način enaki, a popolnoma različni. Supermoč je potem usmerjati to skupinsko dinamiko v rast in napredek, opogumljati, da gredo novim znanjem in izzivom naproti. Letos se je pokazalo, kako pomembno se je znati prilagoditi. Sodobna šola se mora oklestiti veliko vsebin, ciljev, pa tudi oblik in metod dela, ki so preživete. A takšno spremin­janje ni revolucionaren, hiter proces. Nas je pa situacija s poučevanjem na daljavo vseeno nekoliko pahnila v razmišljanje o potrebnih spremembah na eni strani in o stvareh, ki so nenadomestljive, na drugi. Zlaganost ekranov, napihnjenost zapisanih besed in vrednost podeljenih všečkov ne morejo nadomestiti pogleda v živo, v živo povedane besede, ki pospremi resnično čustvo. Zato upam, da se šole odprejo čim prej, saj sem prepričana, da se bomo vsi z veliko odgovornosti potrudili usmerjati živ učni proces in ga obdržati v šolah zavoljo zdrave pameti!«