Učilnica učiteljice razrednega pouka na ljubljanski osnovni šoli Danile Kumar ima klopi in mize po celotnem prostoru. Tanja Jankovič pravi, da ima 360-stopinjsko učilnico. Všeč ji je, ko se enkrat oglasi z enega konca razreda, kmalu je že drugje. Čeprav je živahna, se zna umiriti. Kako se umiriti, prisluhniti sebi in s tem biti sposoben prisluhniti drugemu, uči tudi svoje učence. Meni, da so v poplavi informacij prav vzgojni momenti šole še pomembnejši.

Prazna učilnica ni nekaj, kar bi si učiteljica, ki ji vidno žarijo oči, želela. Otroke pogreša: »Sploh ne opaziš, da ti stik toliko manjka, dokler ne srečaš teh otrok. Ko sem prišla v razred pogledat, ali je vse na svojem mestu, in sem dvema otrokoma predala zvezke, ki sta jih tu pozabila, se kar nismo mogli odlepiti drug od drugega. Sicer se imamo dobro v spletni učilnici, simpatična je. Ampak nobena spletna učilnica, noben digitalni medij ne more nadomestiti živega, pristnega odnosa v socialnih interakcijah, skozi katere se otroci najbolj učijo, rastejo, skozi katere se učijo biti ljudje. Ta segment v šoli na daljavo manjka.«



Čeprav je treba imeti za osnovo učni načrt, je razred živ organizem, ki včasih zahteva povsem drug pristop. Šola ni le pouk matematike, slovenščine in naravoslovja, ampak je treba v njej graditi odnose, tudi odnos do samega sebe, pravi učiteljica. »Otrokom primanjkuje razvijanja stika s samim sabo, umirjanja v tem svetu in s tem razvijanja socialnih veščin. Digitalna e-šola bo te vrzeli samo še dodatno poglobila in povečala. Zato upam, da se čim prej vrnemo. Da vse to delam, pa je še en razlog. Verjamem, da takrat, ko si ti v redu, so lahko tudi drugi, ki so okoli tebe, v redu. Odrasli smo tisti, ki moramo biti zmožni vzpostaviti mir.«
 

Kung fu panda za nasvet

S čuječnostjo se je začela ukvarjati, ko je sama čutila stisko. Pomoč je dobila pri kolegici, učiteljici na mednarodnem oddelku, ki je čuječnost v razredu že uvajala. »Takrat sem to potrebovala. Mislim, da ti v življenju pridejo naproti stvari takrat, ko je čas zanje. Imela sem res razgiban, razburkan razred, ki ga je bilo treba pomiriti in hkrati pomiriti mene.« Takrat je na spletu odkrila kratki film Just breathe (Samo dihaj), v njem je dobila idejo za izdelavo mavričnih stekleničk. Te so do vrha napolnjene s tekočino, v kateri plava nešteto bleščic. Ko stekleničko potresemo, zaplešejo bleščice po vsej steklenički. Ko nehamo tresti, se zlagoma posedejo na dno.

Ko gledaš bleščice, ki se vedno počasneje gibajo po steklenički, se resnično umiriš. Prav zato so jih v razredu izdelali več in jih pridno uporabljajo, razlaga učiteljica: »Kadar so otroci zelo obremenjeni, pod stresom, mogoče imajo tremo ali so se sprli s sošolcem, takrat stresejo stekleničko in počakajo, da se tekočina umiri. Kot je rekel mojster Oogway v animiranem filmu Kung fu panda, ne moremo razmišljati, dokler je voda motna. Že gibanje bleščic lahko pripomore k umirjanju, njihovo posedanje pa sploh. Nič ne delaš, samo opazuješ in dihaš, dokler zadnja bleščica ne pade na dno. Otrokom so stekleničke všeč. Lepe so in imajo učinek.«



Gre za čustveno regulacijo, ki se je moramo učiti tudi odrasli, pravi Tanja Jankovič: »Nihče nas ni učil teh stvari, čeprav so to osnovne veščine, ki bi jih moral imeti vsak. Mislim, da bi potem celotno družbo dvignili na višjo raven. Tudi zato se mi zdijo ti vzgojni momenti šole še toliko bolj pomembni od izobraževalnih. Ob začetkih organiziranega šolanja informacije niso bile tako množično dostopne kot danes, ko jih imamo celo poplavo. Danes moramo otroke učiti drugih stvari.«
 

Telovadba za um in telo

Velika učilnica omogoča, da so otroci pri pouku zelo aktivni. Ker je dokazano, da možgani bolje delujejo, kadar je učenje pospremljeno z gibanjem, Tanja Jankovič večkrat poskrbi, da se učenci gibajo in hkrati učijo. Tako se denimo igrajo matematično štafeto, s katero utrjujejo poštevanko, pisno deljenje, seštevanje … Učenci se postavijo na en konec učilnice, nato pa eden po eden tečejo pred tablo, kjer jih čakajo na tleh računi. Ko ga rešijo, tečejo nazaj na drug konec učilnice in predajo »štafeto« naslednjemu.

Telovadba je lahko tudi možganska. To so različne vaje, da se denimo z desno roko dotaknemo leve noge. »V šoli je preveč poudarka na levi, razmišljujoči, racionalni možganski polobli. Razvijamo bolj matematično, logično inteligenco, druge pa se zanemarjajo, čeprav vemo, da je inteligence več vrst. Prepričana sem, da je prav v današnjem času zelo pomembno, da razvijamo vse. Možganska telovadba je eden od načinov, s katerimi naj bi povezali in aktivirali obe možganski polobli. Pred testom, zjutraj in kadar začutim, da so otroci preveč napeti, jih je treba dvigniti, razgibati, in takrat pride prav možganska telovadba.«



Ko se je treba razgibati in hkrati umiriti, v njenem razredu pride prav tudi joga. Pri šoli na daljavo jim je prav tako poslala domov nabor vaj, ki lahko otrokom pomagajo: »Od dihalnih tehnik, vaj čuječnosti, do različnih elementov joge, kjer so samo posamične asane ali joga v paru. Sami si lahko izberejo, kaj bodo vadili. Dosti tega smo delali tudi v učilnici na prostem, ko je bilo vreme lepše. Verjamem, da je treba povezovati vse, od izobraževanja do vseh teh veščin na duhovni ravni. Zdrav duh v zdravem telesu. Se pa vse to zgodi spontano, po načelu vzemi tisto, kar ti ustreza.« Pri tem učenju otrokom pomagajo dihalni prijatelji, plišaste igrače, ki jih tudi v petem razredu še vedno radi prinesejo v šolo. Uležejo se na tla, si posadijo igračo na trebuh in opazujejo, kako se dviga in spušča, ko jim »pomaga« dihati.
 

Otroci soustvarjajo pouk

Želi si, da otroci pri pouku ne le sodelujejo, ampak ga soustvarjajo. Zato je delovne zvezke spravila v kot in obdelujejo stvari, ki otroke pritegnejo. Ker je učiteljica razrednega pouka, lahko pri enem projektu poveže vse šolske predmete. Prav zato nastajajo velike stvari. Tako so si denimo ob 8. marcu ogledali film, ki je krožil po družbenih omrežjih, v katerem so otrokom, deklicam in fantkom, dali delo. Na koncu so fantje za plačilo dobili več bombonov kot deklice, čeprav so delo opravljali skupaj in ga opravili enako veliko in enako dobro. Otrok se je film zelo dotaknil in nato je nastal velik projekt o ženskah, ki so spremenile svet. Raziskovali so življenjepise, sestavili pripoved, prizorišča sestavili iz legokock, risali stripe o teh ženskah pri likovnem pouku.

Učenje skozi snovanje in pripovedovanje zgodb, gre za švedski pedagoški pristop storyline, rada uporablja. Prav na ta način so se lani učili o okolju in težavah z onesnaževanjem, trajnostnem razvoju. Otroci so zasnovali like, jim naredili prizorišča, si izmislili zgodbo, nato pa govorili skozi like. Delo so predstavili s kamišibajem, to je japonska oblika pripovedovanja ob slikah, ustvarili so poziv ljudem, naj se vendarle zbudijo. Delo z različnimi liki omogoča, da se oglasijo tudi tisti otroci, ki so sicer skoraj nevidni: »Vsi niso tako temperamentni, tako 'navzven'. Treba je priti tudi do tistih, ki se ne marajo izpostavljati. Dihalni prijateljček ali pa kamišibaj, pri katerem se skrijejo za oder, sta zelo dobra za to. Pomembno je privzgajati kulturo dialoga, v katerem dajemo prostor vsem otrokom.«

Prav tega uči svoje učence, tudi ko pride do primerjav med učitelji: »Poudarjam jim, da je dobro, da smo učitelji različni. Vsak ima tisto nekaj, kar ti lahko v življenju nekaj da, četudi mogoče prvi trenutek ni videti prijetno in fino. Vsak učitelj postavlja svoja pravila in postavlja jih z razlogom. Ker so njemu, glede na njegov način dela, pisana na kožo. Pomembno je, da je učitelj pristen, zvest samemu sebi, ker samo tako lahko dobro poučuje.« Izza maske s pisanimi metulji se iskreno nasmehne. Ne vidi se, a se čuti.