Če deliš, deliš v dobro učencev (VIDEO)

»Mnogi so mnenja, da če v nekaj vložijo veliko truda in časa, tega potem ne bi preprosto poklonili. Jaz pa gledam drugače: če sem v nekaj vložil veliko truda in časa, zakaj ne bi tega delil z drugimi,« pravi razredni učitelj Mladen Kopasić, ki svoja učna gradiva redno deli s kolegi. S tem spodbuja kulturo solidarnosti, od katere imajo koristi predvsem učenci.

Mladen Kopasić je obiskoval Osnovno šolo Polje, kjer danes, 25 let pozneje, poučuje. Prepričan je, da poklic učitelja ni le služba. »Nisi ga izbral, ampak si bil zanj poklican.« Sam je to vedel že v osnovni šoli. »Vedno sem rad razlagal. Ko sem se odločal za srednjo šolo, sem načrtno izbral Gimnazijo Ledina, ki je bila pred tem pedagoška šola. Sploh nisem pomislil na katero drugo poklicno pot in nikoli mi ni bilo žal.«



Kot pravi, je njegov način dela klasičen z nekaj popestritvami. Pouk poteka frontalno, z veliko razlage. Na vprašanje, kaj je tisto, zaradi česar je njegovo delo lažje in boljše, odgovarja, da velika mera humorja. »Pomembno je, da se znaš pohecati. Že droben nasmeh je za otroke čarovnija. Takoj ko privihaš kotičke ustnic navzgor, se začno smejati. A imamo jasna pravila: ko se hecamo, se hecamo, ko pa delamo, delamo.«
 

Otroci so enaki

Med kolegi je znan kot učitelj, ki deli svoje ideje, učna gradiva. Družbena omrežja uporablja za spodbujanje kolegialne solidarnosti. »Deliti sem začel kmalu za tem, ko sem začel poučevati.« Prepričan je, da je za vse bolje, predvsem pa je v korist učencev, če učitelji svojih dobrih praks in idej ne zadržijo zase. Razloga sta dva: »Najprej zato, ker tudi drugi dobijo nove ideje, kako dopolniti pouk, drugič pa zato, ker s tem dobimo priložnost, da pohvalimo drug drugega.« Kot pravi, je v dve izjemno aktivni facebookovi skupini vključenih več kot 7000 osnovnošolskih učiteljev, a kljub temu tam ni zaznati nevoščljivosti ali kritiziranja.



S tezo, da so današnji otroci drugačni, morda celo slabši kot generacije prej, se nikakor ne strinja. Ko primerja svoje osnovnošolske dni in današnje osnovnošolce, pravi, da niso bili nič boljši v vzgojno-vedenjskem smislu – prej nasprotno. »So se pa spremenili starši, v smislu vtikanja v stvari, tudi strokovne. In tudi v smislu poguma, ki je kdaj že na meji dobrega okusa.« Pri tem poudarja, da gre le za peščico posameznikov, zato tudi ni korektno od učiteljev, ko pravijo, da so danes starši grozni. »Je pa res, da ti tista peščica ne pokvari le enega dneva, ampak vse šolsko leto.« A tudi ko pridejo težki trenutki, si notranje motivacije za delo ne pusti vzeti. »Zavedati se moraš, da delaš nekaj dobrega in da imaš vpliv na prihodnost.«



Danes je še vedno eden redkih moških, ki so šli po poti učiteljstva. Po podatkih statističnega urada je leta 2016/17 v osnovnih šolah poučevalo le okoli 13 odstotkov učiteljev. Je delo učitelja kaj drugačno od dela učiteljice? »Pošteno povedano, je pri otrocih in starših prednost, da sem moški.« Opaža, da starši na njegovih govorilnih urah vseeno malo bolj pazljivo izbirajo besede.

Prepričan je, da je slovenski šolski sistem dober. Pri učnih načrtih bi naredil nekaj vsebinskih popravkov na področju naravoslovja in tehnike. Računalništvo bi premaknil v nižje razrede, angleščino pa vrnil tja, kjer je bila – v četrti razred in višje. Že v prvem razredu bi uvedel samostojni predmet etika in vzgoja. A razlogov za večjo sistemsko prevetritev ne vidi: »Naša šola je ravno prav težka, tudi nalog je ravno prav, kar lahko zatrdim kot učitelj in kot oče. Smo eni najboljših ne le v Evropi, ampak na svetu, in tega se moramo zavedati.«