Učiteljica angleščine na Osnovni šoli Ivanjkovci pravi, da ima najbolj moralen poklic na svetu. Ker cilj poučevanja ni le znanje, ampak tudi vzgoja ter opogumljanje otrok za doseganje na videz nedosegljivega. Pravi, da znanje ni v zvezku in nič ne pomaga, če ima otrok vse rešeno in zapisano, ne bo pa znal tujca v angleščini usmeriti na pravo pot. V vsaki uri tako išče smisel. Za učence in zase. Ker se uči tudi od učencev.

Marjetka Pfajfar ni le učiteljica. Že vse življenje prepeva, v času študija je pela v dveh skupinah, opremljala je stanovanja, piše, vodi prireditve. A učiteljski poklic je njeno poslanstvo. »Dobro delaš svetu s tem, ko prenašaš znanje, ko vzgajaš otroke, ker smo tudi vzgojna institucija, ko jim skušaš vcepiti vrednote, ko jim vsak dan z zgledom kažeš, kako je prav. Ker so naša dejanja vedno glasnejša od besed. Otroke opogumljaš. Želim, da so otroci sproščeni, da jim je lepo, da se dobro počutijo. Ker so potem bolj odprti za nove ideje, za svet okoli sebe, najbolj vedoželjni v tisti svoji prvinski obliki. Učim jih vztrajnosti, kar je pri učenju jezika še posebej pomembno. Včasih se šele čez dve, tri leta stvari akumulirajo in si se sposoben izraziti. Potrebna je vztrajnost, da nas negativne pripombe iz okolice ne prizadenejo. Toliko stvari kot učitelj lahko daš otrokom, da jim polepšaš življenje.«



Vsak učitelj ima drugačen pristop, način, svojo supermoč. Njena supermoč je empatija. Tudi zato začuti, kdaj otroci potrebujejo posebno pomoč, sprostitev ali zgolj malo več časa. Ko so v šoli, ima vsak dan za učence cele šole ure sproščanja. »Delamo jogo, se tapkamo, umirjamo, mogoče celo meditiramo, delamo jogo obraza, ponavljamo afirmacije, delamo predvsem položaje za moč. To se mi zdi še posebno pomembno za deklice, ker se te po navadi na neki način bojijo zavzeti svoj prostor. Pa je to zelo pomembno, da zavzamemo prostor, čas, da izrazimo to, kar imamo povedati, in nas ni strah. Opažam, da je to velik problem deklic. Med poukom pa nas običajno kakšen učenec spomni, da je čas za sprostitev.«
 

Otroci imajo besedo

Kadar so v snov, ki jo morajo predelati, vpletena čustva, si človek nove stvari precej bolje zapomni. Tudi zato učencem v višjih razredih omogoča, da raziskujejo stvari, ki so jim blizu, ki si jih sami izberejo. Tako je ena učenka predstavila prokrastinacijo, torej odlašanje, ker je imela težave s tem, učenec je posnel film o japonskih animejih. V devetem razredu je učencem naročila, naj pripravijo predstavitev česarkoli si želijo v angleščini. Kar jih navdušuje in kar jih teži. In so poslušali tudi o veliko hujših težavah, kot je odlašanje. »Otroci so spregovorili o alkoholizmu v družini, kako so se borili proti temu. Govorili so o tem, kako doživljajo kmetijo in kakšna strast je to zanje. Deklica je govorila o bratrancu, s katerim je izgubila stik, in je jokala cela učilnica. Ko razviješ tak odnos, ko ti učenci zaupajo, ko se počutijo varne, ko jim je v razredu lepo, pridejo na plan take zgodbe in trenutki, ki so res življenjski. To si želim. Da vidijo smisel v tem, kar počnejo. Da to niso le situacije, ki so same sebi namen.«

Učencem je naročila tudi, naj pripravijo dobrodelno prireditev. Vse so morali narediti sami. Od izbire datuma, sodelujočih, do tega, za koga bodo zbirali denar. Zablesteli so tisti, ki morda v razredu niso med najboljšimi. »Tako se vsi učimo. Ne, da rečemo, on je bil boljši. Ampak s takimi stvarmi skušam doseči, da bolj cenijo drug drugega. Da vidijo, da šolsko okolje ne določa nujno naše uspešnosti v življenju.«


 

Svoboda za vse

Več let je delala brez učbenika in so ga učenci sami delali. Zdaj je to spremenila, ker je predvsem za slabše učence bolje, da imajo oporo v učbeniku, kjer naredijo minimum. Otroci namreč pridejo k angleščini z zelo različnim predznanjem. Nekateri že začnejo s toliko znanja, kolikor ga bodo drugi imeli ob koncu osnovne šole. To Marjetki Pfajfar ne jemlje vetra iz jader. »Zame bi bila idealna šola, da bi bila v razredu jaz podpora, učenci pa bi v svojem ritmu raziskovali. Tisti, ki imamo svoje otroke, vemo, da se otrok uči od prvega dne naprej. Enega zanima nekaj in čisto pade noter, drugega pa tista stvar nikoli ne zanima. Strinjam se, da damo otrokom osnove, da jih naučimo brati, pisati, jih učimo o svetu. Ampak morali bi imeti možnost razvijati svoje strasti, talente. Učence, ki so nadarjeni pri angleščini, pa se jim zdi, da jim zato ni treba toliko delati, vprašam, ali je Tina Maze dobra v smučanju. In odgovorijo, da je. Ali trenira več ali manj kot vi? Seveda več. Tisto, v čemer si dober, moraš razvijati, da postaneš odličen.«

Veliko k temu pripomore pravi pristop. Občutek, da nekaj moraš narediti, sicer nisi dober učitelj, ni najboljši, je poudarila. »Zdi se mi, da je v šolstvu v povprečju populacija nekoč pridnih punčk, ki so ubogale učiteljice, ki so naredile vse, kar je bilo treba, ampak niso upornice. Zdi se mi, da za dobrega učitelja moraš biti tudi malo upornik in moraš stvari malo po svoje razmisliti ter se upreti ustaljenim vzorcem.« Med temi je tudi to, da otrokom ni treba govoriti, s katero barvo naj napišejo naslov in da morajo biti vsi miselni vzorci enaki. Ker pač ne morejo in ne smejo biti, je opozorila. »Nisem dobra učiteljica, če naredim stvari namesto učencev. Oni so center dogajanja. Učencev nikoli ne gledam po tem, ali so pridni, ali imajo vse narejeno, ali imajo vse v zvezkih. Na koncu šteje le to, da mu, če te na cesti ustavi tujec in vpraša, kam se mora odpeljati, znaš povedati. Vse tisto, kar si delal v zvezku, reševal, na koncu ne šteje nič, če se ne znaš sproščeno znajti v trenutku. Znanje šteje.«
 

Potujoči kolektiv

Poleg tega, da učencem omogoča, da delajo stvari, ki jih zanimajo, v delo veliko vključuje glasbo. Učenje jezika s petjem je lažje in lahko celo zelo zabavno. Tudi nepravilni glagoli, za katere pozna cel kup iger, kot je denimo poseben spomin, gredo lažje v glavo. »Na youtubu obstaja rap, ki ga je naredil učitelj. Glagole, ki spadajo v isto družino, pri katerih torej na isti način tvorimo past simple [preteklik], je združil v pesem, ki nam ostane in se nam zapiše v srce.« Tudi sicer veliko uporablja glasbo, ima tudi angleško pevsko skupino, v kateri pojejo karaoke. Gre za fakultativne ure, pri katerih najraje pojejo pesmi Eda Sheerana.



Marjetka Pfajfar na šoli poučuje 16 let in meni, da je v tem času celoten kolektiv zelo napredoval. Poudarila je, da je na njihovi šoli veliko učiteljev, ki bi jih morali predstavljati kot ene izmed najboljših. Prav ona pa je že prvo leto svojega dela na šoli šolo odprla navzven. Ko je spoznala Irce, ki so prišli v njihove kraje, so jim na šoli pripravili interno prireditev, naslednje leto je nekaj učiteljev, vključno z Marjetko Pfajfar, odšlo na Irsko. »Vse smo si sami organizirali, potem pa ugotovili, da je veleposlanik Ormožan, in nas je sprejel. Naslednje leto smo mi povabili irske učitelje in irskega veleposlanika. Od takrat smo vsako leto nekam odšli, razen letos zaradi virusa. Bili smo v Angliji, na Škotskem, Danskem, Nemčiji, Švedskem, Belgiji. Vsakič smo se povezali z ambasado, da so nam pripravili teren, izbrali kakovostne šole, in vsakič nas je kar nekaj učiteljev odšlo, da smo si ogledali primere dobre prakse in skušali čim več tega prinesti nazaj.« Med drugim tudi to, da učencem dajejo tisto, kar v tistem trenutku najbolj potrebujejo. »Nekateri imajo res posebne talente, zato se trudimo, da doživijo prvi uspeh. Tako smo izdali dve pesniški zbirki z našimi učenci, pripravljamo razstave njihovih del. Da izkusijo, kako je, ko nekaj dosežeš.«

Marjetka Pfajfar išče najboljše v učencih. Tudi starejših. Uči namreč tudi odrasle, tiste, ki se jim je v osnovni šoli angleščina morda malo zamerila. Pravi, da jo prav oni znajo najbolj pohvaliti. Tako ne vzgaja le najmlajših, ampak opogumlja tudi starejše. To potrebuje tudi sama. »Brez tega, da sem učiteljica, bi zelo težko živela.«