Ustvarjalna učiteljica je poklicno pot začela v podjetništvu. Tam se je naučila vztrajnosti in iskanja rešitev zunaj okvirov. Prav to poskuša predati učencem. Tamara Slana iz ptujske šole Ljudski vrt najraje poučuje z igrami, saj se otroci ob tem zabavajo in sproti učijo. Poudarja tudi pomen gibanja, ki lahko med poukom marsikateremu otroku reši veliko stisko.

Dobili smo se v učilnici na prostem, kjer so otroci mirno ustvarjali. Čeprav bi bil prva izbira učiteljice Tamare Slana razred in pogreša poučevanje tretješolcev, tudi v oddelku podaljšanega bivanja išče rešitve za najboljši mogoč način dela. Prizadeva si, da so otroci čim več na svežem zraku, pa četudi le v senci rešujejo naloge ali rišejo. »Vsak dan gremo ali v telovadnico ali smo zunaj. Otrokom največ pomeni prosta igra. Da ni ves čas nekih zapovedi. Podaljšano bivanje ni tako strogo ciljno usmerjeno in dopušča več možnosti za izbiro vsebin ter ustvarjalno preživljanje prostega časa. Tu lahko zelo spodbujamo ustvarjalnost in inovativnost.«



Sama je zelo kreativna. Ne zadovolji se s kupljenimi didaktičnimi pripomočki, ampak jih raje izdela sama. Najbolj je ponosna na igro muhe, ki je izvrstna za utrjevanje poštevanke. Izrezala je papir v obliki muh in ga plastificirala, na njem pa je okvirček za zapis rezultata. Dva igralca imata v rokah vsak svoj muholovec, tretji igralec drži kartice z računi. Na muhe učiteljica zapiše rezultate in jih razporedi po tleh. »Tretji igralec s kartic bere račune. Na primer tri krat štiri. Druga dva igralca morata najprej hitro izračunati, potem pa poiskati muho, ki ima napisano številko dvanajst. Tisti, ki jo najde, jo udari z muholovcem in vzame. Kdor zbere več muh, zmaga. Gre pa to v nedogled. Naredimo turnir in zmagovalci igrajo drug proti drugemu. Otroci so bili nad to igro res navdušeni.«
 

Še več iger

Poštevanko so vadili tudi z igro parov. Na eni strani učilnice je imela kartončke z računi, na drugi pa so bili kartončki z rezultati. »Igralca sta startala na znak z mesta, kjer so računi. Vsak je vzel en kartonček z računom, ga izračunal in tekel na drugo stran, kjer sta morala poiskati kartonček s pravilnim rezultatom. Ko igralec dobi par, teče spet nazaj. Tako tekata sem in tja ter računata, dokler ne zmanjka parov. To je zelo dobro za avtomatizacijo poštevanke.« Ob koncu obravnavanja snovi je pripravljala kvize za utrjevanje znanja. Učence je razdelila v skupine, vsaka skupina je imela svoj kviz gumb, kakor je poimenovala led lučke na dotik. Pripravila si je vprašanja, v skupinah pa so določili, kdo bo pritiskal na gumb. Kdor je prej pritisnil, je lahko prej odgovarjal in dobil točko, če je bil odgovor pravilen.

Učiteljica opozarja, da mora biti delo v razredu diferencirano. Ena izmed iger, ki jo je uporabljala, omogoča prav to. Na listke različnih barv je zapisala rezultate računov in jih polepila po učilnici. Potem je otroke spraševala račune. »Otrok si mora zapomniti račun, ga izračunati in v učilnici poiskati rezultat. Razdeljeni so bili po mizah, ena miza je denimo iskala rezultate na modrih, druga pa na rdečih lističih, kjer gre za najtežje račune.« Otroci so lahko vedno napredovali k težjim računom, hkrati pa tistim, ki so bolj sposobni, ni bilo naloženega več dela. »Če bi učencem, ki so bolj sposobni, dala dodatne naloge, ne bi zadela bistva diferenciacije. Tem je treba že v začetku dati težje naloge, ki zahtevajo kritično razmišljanje, razmišljanje zunaj okvirov. To je zame pojem diferenciacije, ne pa dodatno delo. Sicer sposobne še dodatno obremeniš.«
 

Pomoč šibkejšim

Tudi za otroke z najrazličnejšimi primanjkljaji poišče rešitev. Za tistim, ki imajo težave s hiperaktivnostjo, učiteljica najbolj priporoča stoječe mize. »Pri njih jim ni treba sedeti, spodaj imajo tudi gugalnico za nogo, lahko nogo zibajo in se zamotijo. Takoj opaziš napredek, če otrokom dovoliš, da jim ni treba sedeti. Moji so bili vsepovsod. Pod mizami ali so stali zraven. Ni treba biti pri miru. Ker če ne moreš biti pri miru, je 45 minut zelo dolgih.« Učencem je večkrat svetovala, da so se sprehodili do stranišča, naredili nekaj poskokov in prišli nazaj. »S sodelavko sva po stenah hodnika nalepili vaje za mimogrede. Ko sem videla, da otroci ne zmorejo več, smo šli na hodnik. Na vsakih nekaj metrov so določene vaje, ki so jih naredili.«



Nekateri potrebujejo drugačno pomoč. Tudi psihološko. Da bi lahko povedali vse, kar jih teži, je imela v razredu leseno škatlo z režo, v katero so ji spuščali sporočila. Medtem ko so nekateri pisali zgolj zato, da so nekaj napisali, ker se jim je zdelo fino, da učiteljica bere njihova sporočila, je bila škatla mišljena kot pomoč konkretni deklici. »Šlo je za učenko, ki ima selektivni mutizem. Zelo velik napredek je bil, da je prišla in mi čisto tiho nekaj povedala. Z mislijo nanjo sem naredila to škatlo, da bi se morda lažje izrazila. In so se res nabrala takšna in drugačna sporočila. Tudi tako majhni otroci se odprejo, če le imajo občutek, da jih imaš rad in da ti lahko zaupajo.«
 

Umirjanje in delo

V razredu je uredila tudi kotiček za umirjanje, kjer so bile na voljo različne naloge, od listov mandalami in barvic do žogic z moko, ki pomagajo pri pomiritvi. Če je bil učenec razdražen ali vznemirjen, je lahko sam odšel tja ali ga je tja usmerila. Tam ga je čakal tudi plastificiran list, na katerem so bili različni emotikoni. Otrok je s flomastrom lahko obkljukal prostor pri emotikonu, ki je najbolje ponazarjal, kako se je počutil v tistem trenutku. »Z emotikoni se otroci lažje izrazijo, kot da bi pisali, kako se počutijo. Šlo je za oznake za jezo, skrb, užaljenost … Ne gre za to, da bi to označevali kot negativna čustva, ampak gre za čustva, s katerimi se otroci še ne znajo dobro spopadati. Zato je dobro, da jih izrazijo, da povedo, zakaj se tako počutijo, kaj se je zgodilo. Da jim lahko pomagam, ampak da ne rešujem težav namesto njih.«



Otrokom je v razredu naložila več obveznosti. Te so bile naštete v tako imenovanem krogu zadolžitev, ki so ga vsak teden premaknili za eno polje. Zadolžitev je bilo toliko, kolikor je bilo otrok v razredu. S tem je rešila stalne prepire, kdo bo recimo skočil v sosednji razred ali razdelil liste. Zadolžitve so poleg drugih stvari zabeležili v razrednem novičniku, ki so ga dobili vsak petek. »Tam so bile zbrane novice preteklega tedna in dogodki naslednjega – od prihajajočih testov, roditeljskih sestankov, akcij, ki so potekale na šoli, kdaj morajo kaj prinesti v šolo. Rada sem organizirana in tega sem navajala tudi učence. Da imamo na enem listu zapisano vse, kar se bo zgodilo. Po navadi so vse to pisali v beležko, pa so jo pozabili doma pokazati ali pogledati, zato sem razmišljala, kako bi tudi sebi in staršem olajšala delo.«
 

Kreativnost

Tudi pri delu na daljavo je videla priložnost. »Na plano je prišla ustvarjalnost, ko lahko iščemo neke nove rešitve, ideje, postopke, kako snov približati učencem tako, da ne delajo starši namesto njih. Da so lahko delali popolnoma sami.« Snemala je videe in jih objavljala na svojem youtube kanalu, ki so jih lahko v drugem valu uporabljali tudi drugi učitelji.

Tega se je lotila, čeprav ni prej nikoli snemala videov. »Zelo veliko stvari me zanima in bom nekaj poskusila, čeprav ne vem, ali mi bo uspelo ali ne. Ne vem, kakšen bo rezultat, ampak pomemben mi je tudi sam proces. Po navadi se ustrašimo nekih novih izzivov. Ampak ne smeš se ustrašiti. Poskusiti je treba.« To vztrajnost je pridobila v podjetniških vodah, preden je pristala v šoli, za katero pravi, da je bila cilj in želja od mladih nog. Čeprav ima rada red, dopušča tudi nemir, kadar je povezan z delom: »Samo trdo delo prinaša rezultate. Danes je lažje dati otroku telefon, kot ga peljati na sprehod. Ampak otrok je še vedno otrok, kot so bili otroci pred desetletji. Radovednost je še zmeraj ista. Ta je temelj za ustvarjalnost.«