Učenci četrtega razreda Osnovne šole Križe so na dan našega obiska pri Mateji Marčun spoznavali slavnega slikarja Pieta Mondriana in ustvarjali po navdihu, ki so ga dobili z opazovanjem njegovega drevesa. V pouk učiteljica vpleta umetnost in kulturo, ker je prepričana, da je v tem rešitev za boljšo in lepšo prihodnost. Pravi, da je žalostno gledati tih razred, zato v njeni učilnici kipi od idej, vprašanj, dogajanja in čustev.

Zaradi ukrepov za preprečitev širjenja koronavirusa smo se srečali zunaj šole, in vendar v učilnici. »Veliko smo zunaj. Tako je bilo že pred koronavirusom,« je povedala učiteljica. Učilnici na prostem in šolski učilnici je skupna sproščenost. »Zame je idealen razred, da se v njem dogaja. Da nekaj rečem in se takoj dvigajo roke, učenci pa me sprašujejo, ali se nisem morda zmotila. Da torej sodelujejo in dajejo ideje. Razred, v katerem je vse mirno, tiho, zamorjeno in brez idej, kjer otroci samo sledijo navodilom, je žalostno pogledati. Pri meni je vedno en mali kaos (smeh).«



V razredu zato nima klasično postavljenih klopi. Na mizah so rože, sredi učilnice je fotelj. Prav tako ni nič nepričakovanega, če se učenje dogaja pod mizo. Ključna so vprašanja. »Ni neumnih vprašanj! Na vsako vprašanje lahko najdemo pameten odgovor, ampak pogoj je, da vprašanje postaviš. V učilnici imamo rek Alberta Einsteina: 'Pomembno je, da ne prenehamo spraševati.' Vse ti lahko vzamejo, samo znanja ti ne morejo. To je treba dati otrokom.«
 

Pomen odnosov

Priznala je, da je znanja po šoli na daljavo manj, čeprav je imela pouk, kakor da bi bil v živo. »Vsak dan smo delali, kot bi bili v šoli. Ampak ker sem človek, ki ima rad bližino otrok, njihove odzive, ko jih vidiš pred sabo, ko sprejemaš njihovo energijo, mi je bilo težko. V šoli se hecamo, včasih nasmejimo do solz, ležimo po tleh in razmišljamo. Vse to nam je bilo na daljavo odvzeto.«
Prav odnosi v razredu so po njenem mnenju ključni za dobro dinamiko. Tako učitelji izvedo marsikaj. »Včasih rečem staršem, da si ne morejo misliti, koliko vem o njihovih družinah, oni pa verjetno o meni. Ker imamo tak odnos. Otroci povedo vse. Slabe stvari, travme, ki jih doživljajo, in tudi dobre stvari. Karkoli se jim dogaja, vse prinesejo na pladnju v razred. Potem vsi razmišljamo o tem. Tudi zato, da otroka, ki se mu nekaj dogaja, razbremenimo, spravimo v dobro voljo, da ne misli, da je osamljen, da ima le on težave, ampak da jih imamo vsi po malem.« Skupinska psihoterapija sredi razreda, ki deluje. Tako, pravi, da nevede, deluje več kot 25 let. »Učimo za življenje. Kaj je življenje? Kaj je pomembno v življenju? Treba je narediti ločnico, kaj je pomembno in kaj ni.«



Vse, kar se otroci učijo, ni enako pomembno. Tega se zaveda. »Veliko je balasta. Treba je uporabiti sito. Kaj se je res treba naučiti, kaj pa je treba prefiltrirati, ker ne bo nič narobe, če bomo nekaj, kar bodo do devetega razreda še petkrat slišali, izpustili. Pokažimo le tisto, kar je nujno treba. Enako velja pri ocenjevanju. Ali naj jih zadnje tri mesece gnjavim še za tri, štiri mesece znanja za nazaj? Kamor smo prišli, smo prišli.« Preveč je podrobnosti, učiteljem bi dala bolj proste roke. »Da bi bilo več možnosti ustvarjanja na vseh področjih in povezovanja z okoljem, v katerem živimo.«
 

Arhitektura doma

Pri pouku vsak dan izhaja iz domačega okolja in stvari, ki jih otroci poznajo, saj pri delu, razen pri matematiki, ne uporablja delovnih zvezkov. Ti lahko namreč omejujejo učitelja. »Brez delovnih zvezkov smo bolj svobodni pri odločanju, razmišljanju, kako bomo delali, s kakšno hitrostjo. Želim, da pri učenju vpletamo značilnosti našega okolja. Tako v matematiko, slovenščino, družboslovje, naravoslovje. Tako jim je bolj razumljivo, meni pa laže.«



Tudi zato se vsako leto prijavijo na natečaj Vseslovenski dan habitata – Igriva arhitektura. Enkrat so zmagali, dvakrat prišli v ožji izbor, se je upravičeno pohvalila. »Arhitekti dajo res dobro izhodišče, mi pa potem razmišljamo, kje lahko najdemo to v našem kraju, in raziskujemo. Tako smo lani odkrili, da imamo zelo stare ostanke bazena, za katerega je nekaj idej dal Stanko Bloudek, nekaj pa Ivan Vurnik, ko je delal kopališče v Radovljici. Sredi travnika je zdaj samo še skakalni stolp in smo raziskovali zgodovinsko ozadje. Pokazalo se je, da je eden od vnukov v razredu in so nas povabili na njihov bazen oziroma tisto, kar je ostalo, potem pa ustvarjali maketo nekdanjega bazena. Otroci se tako ogromno naučijo, veliko stvari izvemo in naredimo.«
 

Slikarstvo, glasba, književnost …

Tudi sicer imata kultura in umetnost v njenem razredu veliko težo. Ker umetnost obožuje, to ni naključje. »Kultura kultivira ljudi. Daje jim širino in širina ti da pametno, razumno razmišljanje, da ne verjameš ali nasedeš vsaki stvari. Zato sem se odločila, da bo v mojem razredu karseda veliko kulture. Ne le likovne, glasbene, besedne. Vse. Prizadevam si, da bi se kopali v kulturi.«
V razredu imajo slike znanih slikarjev, o katerih raziskujejo. Ne le slovenskih, ampak tudi svetovno znanih. Tako njeni četrtošolci poznajo slikarje, za katere mnogi odrasli žal prvič slišijo. Spoznajo njihove tehnike in potem v teh tehnikah ustvarjajo sami. Kot omenjeno, so ta teden ustvarjali po navdihu Mondriana, prej pa spoznali Picassa, da Vincija … »S tem dobijo širino in spoznajo, da ne slikaš vedno tistega, kar vidiš, ampak to, kar čutiš. Nekdo se je izražal z barvami, drugi z oblikami. Vsi otroci so idealni umetniki. Vidijo, da zmorejo, niso obremenjeni z ocenami, ampak se preizkušajo.«



Posebna izkušnja je bilo spoznavanje slikarja Jacksona Pollocka in njegove kapljajoče tehnike. Ni jim predstavila le slikarja in tehnike, ampak tudi džez. »Povedala sem jim, da je treba džez dobiti v kosti, da dobiš ritem. Na tla smo dali velike papirje, zavihali rokave, hlačnice, bili smo bosi. Na ves glas sem navila džez in jim rekla, naj zamižijo in ujamejo ritem. Potem so kapljali, 'špricali' na papir. Nastale so res neverjetne slike! Dali so jim še naslove, ki so bili res ustvarjalni. Otroci so nad temi stvarmi navdušeni. Ko drugod vidijo kakšno sliko ali slišijo glasbo, mogoče učijo tudi starše oziroma jim povedo, da to poznajo, da so to že videli in delali v šoli.«

Enak način uporablja pri književnosti. Želi si, da bi otroci spoznali različna besedila in potem sami ustvarjali. Pišejo pesmi in krajša besedila. Ne mara priredb, saj meni, da otroci lahko razumejo tudi original. »Tudi mi v vsakem življenjskem obdobju drugače sprejemamo besedila. Nekaj, kar sem brala pred desetimi leti, danes razumem povsem drugače in bom mogoče povsem drugače brala samo čez dva meseca. Otrokom ponudiš razlago, sočnost besedila, potem si pa po svoje predstavljajo. S tem si gradijo domišljijo in ustvarjalnost. Vsak ima svoj mali svet, ki si ga mora zgraditi.«


 

… celo film

Tudi del, navdihnjenih z avdiovizualnimi mediji, se v njenem razredu ne ustrašijo. Tako so otroci v skupinah ustvarjali »radijske« igre. Vsaka skupina jo je, ko so jo spisali in pripravili zvočne učinke, odigrala, medtem ko so preostali, namesto da bi gledali igralce, gledali skozi okno. Ker so jih pač le poslušali. Igranje včasih pomeni težavo za otroke, ki niso navajeni takega načina dela in so še malo zadržani. Da bi jim pomagala to preseči, si je zamislila, da bodo delali nemi film. Ker tam ni treba govoriti. Medtem so spoznali še Charlieja Chaplina, posneli pa črno-beli nemi film s Piko Nogavičko, pa tudi kraljem Matjažem.



Svet, ki ga učiteljica Mateja Marčun slika učencem, je iskren. Ni vedno lep, a skozi umetnost in kulturo se ga učijo razumeti na način, ki daje upanje. »Kultura nas lahko reši, ne glede na to, kje smo in kam smo prišli. Lahko pa nas pokoplje, če jo bomo mi pokopali.«