Učiteljica razrednega pouka na mariborski Osnovni šoli borcev za severno mejo je pravo utelešenje čiste energije in veselja. Ko razlaga o svojem delu in učencih, ki jim z igranjem v razredu dovoli, da so otroci, se ji iskrijo oči. Ne gre za to, da bi otrokom dovolila igro, da bi se jim prikupila. Z njimi se igra zato, da se otroci naučijo več. Ker če kartaš s sošolcem in pri tem vadiš poštevanko, ti bo verjetno šla bolje, kot če te poštevanko doma v nedogled sprašuje mama.

Neizmerna energija in navdušenje se pri Nataliji Čerček čutita tudi na daljavo. Da bi se vendarle lahko videli, sva se srečali na zoomu. Ves čas je bila nasmejana. Po vseh videnih materialih in posnetkih iger, ki se jih igrajo v razredu, mi je bilo hitro jasno, da v njenem razredu vsekakor ni dolgočasno. Igra je glavna, čeprav uči »že« peti razred. »To ni starost, pri kateri bi otroci sedeli in poslušali neko predavanje. Otroci si želijo, da je na mizi neki material, hočejo se igrati. Šola mora biti akcija! Tam se igramo, ne pa rešujemo v delovnem zvezku. Tisto je za doma.«

Ko govori o materialih, ne govori o stvareh, ki so drage in ki bi šolo stale kupe denarja. Pri matematiki, ki jo ima še posebej rada, prav pride tudi odpadni material. Zamaški, gumbi, žetoni, embalaža za jajca. Veliko se igrajo tudi s kartami. Pri eni igri otroka sedita drug nasproti drugega in imata v roki vsak svojo karto, ki jo imata obrnjeno stran od sebe in torej vidita le karto soigralca. Učiteljica jima pove, da imata v roki faktorje, ona pa jima potem pove, denimo, število 12, ki je produkt. Vsak otrok mora izračunati, katero karto ima v roki. Ko vidi, da ima soigralec v roki karto s številom štiri, otrok izračuna, da sam drži karto s številom tri.



Njeno delo so opazili tudi na mariborski pedagoški fakulteti in vrsto let je bila njihova zunanja sodelavka. Ni se videla tam, ker meni, da je nekaj čisto drugega, če si v resničnem stiku z učenci. V razredu. »Eno je napisano v učnih načrtih, drugo je tisto, kar te učijo na fakulteti, ko prideš v razred, prideš v realnost. V učnem načrtu, recimo, piše, da v tretjem razredu obvladajo poštevanko do avtomatizma. Lepo vas prosim! Še v petem razredu se motijo. Ne bom pa tega prelagala na mamice, da naj vadijo z njimi. Mi se to igramo med odmori, igramo karte, se smejimo, hkrati pa vadimo poštevanko in vse utrdimo.«
 

Podjetje za rojstni dan

Ko je predavala študentom in jim kazala svoj način dela, so bili navdušeni. »Rekla sem si, da če so oni tako navdušeni, bodo pa mogoče tudi učitelji.« Kot darilo za svoj rojstni dan si je privoščila, da je stopila na podjetniško pot. »Eni si kupijo čevlje ali parfum, jaz pa sem si omislila s. p. in začela s seminarji za učitelje.« Vse materiale je priskrbela sama, pravzaprav je šlo za družinsko manufakturo. »Tast je včasih izdeloval lesene izdelke za moje seminarje in za šolo. Sin jih je barval. Tudi mož, ki je profesor tehnike, se je zelo angažiral. V bistvu sem moža in sina posedla, jima dala svinčnike, škarje, penasto gumo in smo delali skupaj.«

Izdelali so številne materiale, denimo ploščice za vzorčke, s katerimi uči otroke dele celote. Tako ima veliko rumeno ploščico v obliki šestkotnika. S polaganjem dveh manjših ploščic rdeča trapeza pokrijeta celoten šestkotnik, tako se naučijo, kaj je polovica. Ko na rumeno ploščico spravijo šest zelenih trikotnikov, vedo, kaj je šestina, in ko nanjo spravijo tri modre ploščice, se naučijo, kaj je tretjina. Vse to otroci lahko usvojijo že v tretjem razredu, razlaga: »Ne bodo dali vsega tega na skupni imenovalec kot v šestem razredu. Se pa znajo izraziti. V šestem razredu morajo na številski premici pokazati, kje je polovica, kje so tri četrtine … Če na razredni stopnji niso delali na konkretni ravni, se ne čudim, da imajo težavo najti polovico na številski premici. V šestem razredu ne bi bilo takih težav, če bi se delalo tako, kot je treba. To vidim tudi na nacionalnih preverjanjih znanja, ki jih ocenjujem. Četrtina vseh, ki sem jih ocenjevala, tega ni naredila prav. Točno vidim, da je napaka, da učitelji niso dovolj dobro delali na konkretnem nivoju.« Pravi sicer, da je velika težava v prenatrpanih učnih načrtih, ki onemogočajo, da bi posamezno snov dovolj utrdili.


 

Prstki so naše računalo

Osemnajst let je učila otroke prvega triletja. Njim ne odreka računanja na prste, saj pravi, da so prstki najboljše računalo in so vedno pri roki. »Če si otrok v prvem, drugem, tretjem razredu pomaga pri računanju, da šteje dalje, mi je čisto vseeno, kako pride do rezultata. Samo, da je prav. Učitelj mora pustiti poti, da učenci sami pridejo do rezultata. Opozarjam pa, da bi v petem razredu morali vedeti, da gresta štirica in šestica skupaj, da naredita desetico.«

Kljub temu tudi v petem razredu uporabljajo prste, a ne pri računanju do deset, pač pa pri množenju z dvomestnim množiteljem. Ugotovila je namreč, da predvsem otroci, ki imajo težave z grafomotoriko, tiste male številke, s katerimi zapišemo, koliko gre dalje, pišejo tako veliko, da se zmotijo pri nadaljnjem računanju. »Ugotovila sem, da je veliko bolje, da si s prsti držimo števila, ki štejejo dalje. Prste uporabljajmo, če jih imamo. Je pa problem, če nekdo pri računanju do sto deset minut pred tablo išče rešitev s prsti.«
 

Učenje za vse

Zadnja leta uči peti razred, skupno je že četrt stoletja v razredu. Opaža, da se šola ni toliko spremenila, so se pa otroci. Moti jo, da so precej vpeti v računalniške igrice, o katerih lahko govorijo tudi med odmori, namesto da bi skakali, se žogali, plezali po drevesih. O vsem tem se z otroki pogovarja, pogovore imajo tudi o ocenah. Težko sprejmejo karkoli, kar je manj kot štiri ali celo pet. »Jočejo in naštevajo, kakšne kazni bodo dobili. Zato že na prvem roditeljskem sestanku povem zgodbo. Imeli smo dva učenca. Eden je pridno delal in se učil. Drugi se je manj učil, ni mu šlo, ampak so mu učitelji popuščali in dajali petice, ker se je tako trudil. Nekega dne sta oba postala zobozdravnika. Zdaj mi pa povejte, starši, h kateremu zobozdravniku boste šli?«



Natalija Čerček vedno išče rešitve. Ne mara šole na daljavo, ker ne more otrok objeti in imeti z njimi pristnega stika. Otrokom pred videokonferencami pusti odprt zoom vsaj pol ure, izklopi svojo kamero in zvok ter jih pusti same, da se lahko kaj pogovorijo brez nje. Tudi zato jo je zaskrbelo, ker so se samo štirje pogovarjali. Ko jih je vprašala, zakaj ne izkoristijo svoje pol ure, so ji odgovorili, da ni isto, če samo v škatlo gledajo. »Rekla sem jim, da tega pač ne moremo spremeniti, lahko pa naredimo najboljše, kar se da.« In tako se tudi na daljavo igrajo igre: »Naročim jim, naj gredo v sosednjo sobo in prinesejo nekaj rdečega ali sladkega, nekaj okroglega, nekaj železnega ali nekaj, kar ima tri zloge. Enkrat sem jim rekla, naj prinesejo nekaj dlakavega. Pa so eni prinesli jakne, drugi svoje živali – muce, zajčke, kužke. Zadnjič sem jim rekla, naj prinesejo nekaj na M, in so nekateri pripeljali mamo (smeh).«



Vedno se zna prilagoditi situaciji. »Učitelj mora biti tudi igralec. Da zna motivirati občinstvo. Poganjati energijo v razredu.« Pravi, da je ne boste videli mrkega obraza, ker je to v njej. »Taka sem se rodila. Pozitivna, nasmejana, zato me imajo tudi učitelji tako radi.« Kako je tudi ne bi imeli, saj jim v zasebni skupini na facebooku, ki je namenjena izključno učiteljem razrednega pouka, deli vsa svoja gradiva: »Delim teste, igre, letne priprave, različna poročila. Vsako leto naredim nov paket in ga potem naložim.« Znanja Natalija Čerček tako ne deli le učencem. A se zaveda, da ni vsemogočna in da se učitelj tudi sam nenehno uči, vendar vztraja: »Tisti, ki je učitelj s srcem in dušo, se ne bo ustavil. Iskal bo načine, kako podati znanja otrokom na čim bolj zanimiv in njim privlačen način. Učitelj si in ostaneš do konca.«