Energična učiteljica, ki je ves čas v gibanju, je na zelo vetroven in sončen dan hitela razlagati, kaj vse počne s svojimi učenci, da bomo pravočasno ujeli njihov čas za odhod na igrišče. Prav gibanje, še posebej gibanje na prostem, vzgojiteljica predšolskih otrok, učiteljica športa in magistrica inkluzivne pedagogike Urška Jaroš najbolj spodbuja. Na Osnovni šoli Destrnik – Trnovska vas izvaja dodatno strokovno pomoč in opaža, da je gibanje za otroke s posebnimi potrebami še posebej pomembno. Kadar se ne giba z učenci, jih vodi pri raziskovalnih nalogah in drugih projektih, v katerih se lahko znajde tudi slaven kuhar, kot je Bine Volčič.

Otroci se v šoli, ki je na vrhu hriba s čudovitim razgledom na gričevnato pokrajino in z vinsko trto tik ob šolskem poslopju, preprosto morajo gibati. Na stopnicah, ki jih premagujejo v zgradbi, je poštevanka, če gredo na igrišče, pa jih čaka spet kar nekaj stopnic. Prednost šol na hribu (ali pa slabost, če ste brez kondicije). Urška Jaroš, ki kar kipi od energije in dobre volje, pravi, da boljše popotnice otroci ne morejo dobiti: »Gibalne sposobnosti so tesno povezane z učno uspešnostjo. Učno uspešnejši učenci so tudi gibalno sposobnejši, kar je pokazalo že veliko raziskav.« Pravi, da pokal ali medalja nista pomembna. »Pomembno je, da šport ponotranjijo. Kadar to dosežemo, smo naredili veliko, saj se bodo tudi v prihodnje prostovoljno ukvarjali s športom in tako kasneje vzgajali tudi svoje otroke.«



V šoli je vodja programa Slo fit, deluje tudi v razvojni skupini za šport pri zavodu za šolstvo. Dolgo se je sama aktivno ukvarjala s športom, bila je plesalka in kasneje atletinja. Ples je še danes zanjo zelo pomemben, predvajalnik glasbe vzame s sabo, ko gredo z otroki ven. Poleg predvajalnika pri pouku uporablja še druge tehnološke naprave, vse od tablice naprej. Tehnologija ni v nasprotju s športom, pravi. »Digitalno tehnologijo uporabljam tudi zato, da sem v stiku z otroki. Pravijo, da so te generacije izgubljene, sama pa ne mislim tako. Samo drugačne so. Razlikujejo se od naših in jih ne moremo primerjati. Otroci imajo danes drugačen vir zabave in druženja. Njihov način druženja so spletna omrežja in mi smo tisti, ki moramo stopiti v njihove škornje in biti seznanjeni s tem, saj jih le tako lahko opozarjamo na pasti sodobnega sveta, z njimi debatiramo, komentiramo, v njih razvijamo kritične mislece. Dokler pa tega ne poznamo, težko to delamo. Učiti se moramo. In v tem so otroci lahko naši učitelji.«
 

Kako se otrok počuti

V majhni učilnici, v kateri smo se dobili, je le nekaj miz in stolov, vse naokoli je polepljeno z različnimi tabelskimi slikami in drugimi pripomočki. Večino izdela sama. Tako je bil na mizi pripomoček za učenje matematike za slepe in slabovidne otroke, čeprav je uporaben za vse. »Ti pripomočki so zelo primerni za obdobje, ko učenci spoznavajo številke, seštevanje in odštevanje. V prvem razredu, ko se začnejo učiti, je pomembno, da lahko stvari otipajo, da je bolj senzorno. Vsaka številka ima svoj material.«

Dodatno strokovno pomoč izvaja za otroke od drugega do devetega razreda. Imajo zelo različne primanjkljaje, vsaka ura z njimi je drugačna. Vedno jo začne z vprašanjem, kako se otrok počuti. »Pri teh učencih se zelo pozna, če imajo morda težave doma, niso razpoloženi … Takrat je treba uro drugače usmeriti. Upoštevati je treba specifiko posameznega učenca.«



Če so ure dodatne strokovne pomoči namenjene posebej učencem s posebnimi potrebami, pa je treba delo z njimi v razredu spet peljati drugače. Vsekakor glasno zagovarja, da morajo biti otroci s posebnimi potrebami del razreda. »Od vsakega otroka se učimo. Tako kot od vsakega učitelja. In tudi kasneje v življenju se na delovnem mestu srečujemo z različnimi ljudmi z različnimi karakterji. V razredu moramo tako znati začeti sprejemati različne in vedeti, kaj se od njih lahko naučimo. Tudi učenci s posebnimi potrebami imajo vsi, prav vsi, svoje talente in močna področja, na katerih lahko izstopajo v razredu.«
 

Pogovor je ključen

Z otroki se veliko pogovarja o tem, da smo različni. Otroci namreč zlahka sprejmejo, da ima nekdo zaradi svojega primanjkljaja denimo podaljšan čas pri pisanju testa, če jim to nekdo na pravi način razloži. »V primeru disleksije smo si pogledali film, da so spoznali, kako njihova sošolka vidi besedilo, kako tem otrokom vse leti in pleše pred očmi. Potem začnejo otroci drugače razmišljati. In rečejo: 'O, jaz pa res dobro vidim, lahko sem zadovoljen in srečen. Ne morem biti jezen nanjo, ker ima podaljšan čas. To njej pomaga, da lahko približno toliko zmore kot jaz brez disleksije.' Vse je stvar pogovora.«



Nekateri učenci s posebnimi potrebami so jo še posebej navdušili v času dela na daljavo. Medtem ko so se pri nekaterih vrzeli v znanju še povečale, so drugi zablesteli. »Bili so angažirani, motivirani, pošiljali vse in še več, delali, se učili. Dobili so veselje in samozavest. Prav obratno, kot bi pričakoval od otrok s posebnimi potrebami. Vendar gre za posameznike, ne za večino. Njim je ustrezal ta način. Delo doma, kjer ni motečih dejavnikov. Posameznike namreč zmoti razredna klima, doma pa so se lahko osredotočili. Potem ko so bili uspešni in sem jih pohvalila, pa jih je to še povzdignilo.«


 

Učiteljevo delo se ne konča v učilnici

Letos prvič otrok ni spremljala v šolo v naravi, kjer jih kot učiteljica smučanja vsako leto seznanja z radostmi na belih strminah. So pa še druge radosti, ki jih učitelj spozna, kadar ni z otroki le v učilnici. »Šola v naravi je nekaj čisto drugega, kot je pouk. Tam otroke spoznaš na drug način. Z njimi plešeš v disku, čez dan pa smučaš. Ves dan si z njimi. Res je nekaj posebnega.« Prav tako vodi plavalne tečaje in druge športne aktivnosti, pri katerih sodeluje z bližnjimi podjetji. Ta je pritegnila tudi k mesecu dobrih del. Otrokom je naredila virtualni koledar. Vsak dan so kliknili na en datum in dobili nalogo. Pisali so voščilnice starejšim, pekli, kaj opravili doma … »Ko so zbrali dovolj dobrih del, smo od Perutnine Ptuj dobili pakete, ki smo jih potem peljali na domove tridesetih socialno ogroženih družin. Res je bilo lepo.«

Učencem pa je verjetno najbolj ostal v spominu dan dejavnosti, ko so spoznavali poklice. Na daljavo bi jim morala predstaviti poklic kuharja. In je na pomoč po videokonferenci poklicala znanega chefa Bineta Volčiča. »Poslala sem mu elektronsko pošto. Kasneje me je prav njegova žena prijavila na akcijo Učitelj sem. Očitno sem dober mejl poslala (smeh).« Učenci so bili nad njeno izbiro navdušeni. »Kričali so od veselja. Najprej sem imela z njim intervju, potem pa je odgovoril na vsa njihova vprašanja. Nisem si mogla misliti, koliko več jim je lahko dal, kot če bi jaz razlagala o kuharjih. Zdaj pa vsi nekaj kuhajo doma. In ugotovila sem, da vsi gledajo Masterchefa! Vse so vedeli, kdo tekmuje, kaj so kuhali, vse.«



Njeni učenci torej spoznavajo zvezde. Tudi tiste, ki plešejo. Na športni dan je povabila prijatelja Jerneja Brenholca, ki je sodeloval v šovu Zvezde plešejo. »Včasih sva skupaj trenirala in jim je predstavil ples. Pa še sliko jim je pokazal, ko sva še skupaj plesala (nasmešek).« Čeprav učenci spoznavajo zvezde, učiteljica najraje dela zvezde iz svojih otrok. Njeni učenci blestijo pri raziskovalnih nalogah, pri katerih ne pozna milosti in je treba delati, aktivna je pri dobrodelnem koncertu, pri katerem sestavlja različne plesne točke. »Na enega od koncertov so se odzvali tudi Čuki, ki so bili tako navdušeni nad našo predstavo, da so nas povabili v svojo oddajo.«

Za vsem tem bliščem sta delo in ljubezen. Do gibanja, poučevanja, predvsem pa do otrok. Ali kot pravi Urška Jaroš: »Če hočeš odpreti mlado glavo, moraš potrkati na srce.«