Ko je pri osmih letih prvič slišal skladbo Fireball hard rock skupine Deep Purple, ga je popolnoma očarala bobnarska uvertura. Navdušen je pocukal očeta za rokav in ga vprašal, katero glasbilo je vendar to. »Odvrnil mi je, da so to bobni, in takoj sem se odločil, da bom bobnar,« se spominja Jakob Žerdin. Pomagali niso niti poskusi staršev, da bi ga preusmerili v igranje klavirja ter s tem sebi in sosedom zagotovili vsaj nekoliko manj hrupa.

Ker je odraščal ob hrušču hard rocka in punka, si je kot najstnik najbolj od vsega želel igrati kakor John Bonham, bobnar kultne skupine Led Zeppelin. »Nato pa sem se vprašal, po kom se je zgledoval on, in odkril sem jazz,« je svojo glasbeno pot povzel Žerdin. Kmalu je ugotovil, da je subtilna virtuoznost jazzistov, kot sta Max Roach ali Elvin Jones, »iz nekega drugega glasbenega sveta, kjer govorijo bogatejši jezik«, kot ga je bil vajen slišati pri rockovskih razbijačih.

Jakob Žerdin FOTO: Nina Pernat

Jazz je nekdaj bil popularna zabavna glasba, a se je od nje oddaljil, rock, ki je bil nekdaj alternativa, postaja dandanes vse bližji popularni glasbi, razočarano opaža nekdanji punker. »Rockovski bobnarji kopirajo starejše rockovske bobnarje, spregledajo pa, da so ti kopirali jazziste; zdi se mi, da se z vsako novo generacijo nekaj sporočila in muzikaličnosti prvotnih jazzovskih bobnarjev izgubi,« je opisal stanje v glasbeni industriji. Moti ga zlasti, da je zvok bobnov v sodobni glasbi pogosto preveč sterilen, zaradi česar je »poslušati to glasbo tako, kot da bi jedel pralni prašek; preveč neorgansko za človeško konzumacijo«.

Kot študent je postal hostesnik v Cankarjevem domu, ne zaradi plačila, temveč da je lahko brezplačno poslušal vse jazzovske koncerte v njem. Čeprav spoštuje mnoge rockovske in punkovske bobnarje in jim z veseljem prisluhne, mu igranje jazza predstavlja bistveno večji izziv, saj »zahteva študijski pristop, posebno kemijo znotraj celotnega benda, precej širši nabor izraznosti in bolj odprta ušesa za nianse«.

Po dveh letih učenja na konservatoriju v Ljubljani pod mentorstvom bobnarja Janeza Gabriča je inštrument obvladal dovolj dobro, da se je odločil učenje nadaljevati na najvišji ravni. Ker dodiplomski študij jazz bobnov v Sloveniji ni mogoč, je moral po izobrazbo v tujino. Zaradi vrhunskih gostujočih profesorjev in povezave z najpomembnejšim nizozemskim jazzovskim klubom Bimhuis, pa tudi zaradi kozmopolitskega vzdušja mesta, se je vpisal na amsterdamski konservatorij. Čeprav so sprejemni izpiti med pandemijo potekali po spletu in so jih zaznamovale tehnične težave, zaradi katerih se je med izpitom celo izgubil zvok, mu je uspelo prepričati žirijo, da ga sprejme na to prestižno ustanovo.

Glas je podaljšek njene duše, na odru vse dobi smisel

Vendar je sanje o živahnem kulturnem dogajanju prekrižal virus. V Amsterdam je prispel poleti leta 2020, sredi svetovne pandemije. Izobraževanje je večinoma potekalo po spletu, kar je, zlasti ko gre za učenje glasbe, popolnoma neprimerno. Druženja in koncerti so bili prepovedani, veljala je tudi policijska ura. Kmalu pa se je izkazalo, da je življenje v Amsterdamu težavnejše, kot se zdi.

Študij brez strehe nad glavo

Nizozemsko prestolnico pesti izjemno huda stanovanjska stiska. Čeprav visoke najemnine pomaga blažiti država, ki manj premožnim najemnikom ponuja znatno finančno pomoč pri plačilu najemnin, je glavna težava sploh najti najemno stanovanje. Številni bivalni prostori, zlasti v mestnem središču in okolici, v katerih so nekdaj kot najemniki stanovali prebivalci Amsterdama, so zadnja leta prek platforme Airbnb na voljo množici turistov, kar je stanovanjsko stisko še poglobilo.

Mesto, ohromljeno zaradi turističnega vrveža

Turisti, ki množično obiskujejo Amsterdam kot nekakšno »mesto greha« z legalnimi drogami in prostitucijo, ga dojemajo kot nekakšen Disneyland za odrasle, vendar prav oni z uporabo Airbnb ustvarjajo vse prej kot sanjske razmere za stalne prebivalce mesta. Zaradi pomanjkanja domov so študenti in drugi manj premožni meščani pogosto primorani prebivati v vlažnih in razpadajočih stanovanjih v oddaljenih predmestjih. Ker je mesto zgrajeno na močvirnatih tleh, so se številne stare zgradbe začele nagibati, zato imajo redka cenovno dostopnejša stanovanja pogosto poševna tla, je stanovanjske razmere v severnih Benetkah opisal Žerdin.

Igranje jazz bobnov zahteva študijski pristop, posebno kemijo znotraj benda, širok nabor izraznosti in posluh za nianse, pravi Jakob Žerdin. FOTO: Alexandra Geertruida

Po tem, ko mu je po prvem letu potekla najemna pogodba, se je izkazalo, da je domala nemogoče najti novo nastanitev. Čeprav je vsak dan pisal na vse mogoče nepremičninske agencije in neprenehoma prebiral oglase, je v tujem velemestu ostal brez strehe nad glavo. Spanja pod milim nebom so ga rešili kolegi in prijatelji, ki so ga gostili vsak po nekaj dni, nekateri tudi po ves teden, vendar je bilo obdobje brezdomnosti zaradi nenehnih selitev ob intenzivnem študiju skrajno naporno.

Ob tem so ga pestile tudi hude finančne težave. Že pred odhodom se je v Sloveniji prijavil za vse mogoče štipendije, a je bil povsod zavrnjen. Preživljati se je poskušal z delom, vendar je bilo v času pandemije, ko glasbeni sektor, turizem in gostinstvo praktično niso obratovali, nemogoče dobiti zaposlitev. »Celo tam, kjer so dejansko zaposlovali zaradi obilice brezposelnih Nizozemcev, niso želeli zaposliti tujcev,« se je spominjal Žerdin.

Šele v drugem letniku mu je uspelo dobiti študentsko službo, s tem pa tudi državno pomoč, ki jo Nizozemska podeljuje vsem študentom, ki delajo več kot 56 ur na mesec. Srečno naključje je rešilo tudi njegov stanovanjski problem. Zaradi nenadne izselitve sostanovalca njegovega kolega mu je vendarle uspelo dobiti sobico.

Družbena razsežnost glasbe

Z bivališčem, službo in koncem ukrepov za zajezitev epidemije se je življenje v Amsterdamu zanj takoj izboljšalo. Obzorja si je začel širiti z obiskovanjem koncertov vseh mogočih glasbenikov in glasbenih zvrsti, od soula do punka.

Med dolgodlakimi kravami in ostarelimi knjigarji

Kot nekdo, ki je na lastni koži izkusil socialne tegobe, ki tarejo neprivilegirane, je Žerdin navdušen podpornik gibanj, ki se borijo za boljši jutri, glasbo pa razume kot izrazito povezano z njimi. Ta preplet glasbe in socialnih sprememb po njegovem mnenju najbolje povzema slovita anarhistka Emma Goldman, ki je nekoč dejala: »Če ne morem plesati, to ni moja revolucija.« Žerdin pa je dodal, da so bobni izmed vseh glasbil najbolj povezani s plesom. »Ne predstavljam si družbenih premikov, ki bi se zgodili v tišini, vsaka pomembna socialna sprememba najde svoj odzven v glasbi,« je pojasnil. »Jazz in blues sta denimo rasla z roko v roki z gibanji za pravice temnopoltih Američanov, rock pa je bil na začetku upor proti vojni v Vietnamu,« je poudaril bobnar, ki se je, dokler je še bil v Sloveniji, udeležil vseh petkovih protivladnih protestov.

Žerdin še ni odločen, ali bo nadaljeval izobraževanje še z magisterijem iz igranja bobnov ali poskusil srečo kot glasbenik, morda v jazzu, morda v punku, morda celo v black metalu ali v vsem naštetem in še čem. Zanima ga tudi glasbena pedagogika. »Zelo pomembno se mi zdi predajanje znanja naprej, da bom lahko dobre bobnarje poslušal tudi, ko bom star,« je pojasnil. Ni pa prepričan, ali bo to počel v domovini ali na tujem.