»Amsterdam bo zagotovo zanimiv, a bi rad slišal tvoja opažanja o tem turistično preobremenjenem mestu,« mi je dejal prijatelj, univerzitetni profesor podjetništva iz Škotske, ko sem mu povedal, da se odpravljam v glavno in največje mesto Nizozemske. Imel je prav: Amsterdam obišče toliko ljudi, da ima resne težave s tem, kako uravnotežiti gospodarsko rast in finančno blaginjo prebivalstva z upadom kakovosti življenja zaradi čezmernega turizma.

Amsterdam je svetovno znana metropola z bogato zgodovino, številnimi velikimi podjetji in vrhunskimi muzeji ter kulturnimi dogodki. Tudi stereotipi o mestu so utemeljeni. Zanj so še vedno značilni poulični prostorčki s prostitutkami, ki mahajo mimoidočim in jih vabijo na obisk (še posebej če so ti moški srednjih let). Prav tako je na številnih ulicah zgodovinskega jedra mesta mogoče zaznati vonj po marihuani. V Amsterdamu je približno 250 coffeeshopov, ki jo legalno ponujajo (če želite kavo, pojdite v koffiehuis ali v cafe). Večina jih je v četrti rdečih luči, a tudi na splošno je čutiti sproščenost. Pred enim od univerzitetnih kompleksov v zgodovinskem centru mi je tako študent, ki je tam posedal, brez oklevanja ponudil dim iz svojega zvitka.




 

Zibelka kapitalizma in znamenitih umetnikov

Seveda ima Amsterdam tudi številne lokacije, privlačne za ljubitelje likovne umetnosti, arhitekture, zgodovine ... Vse to ima korenine v 17. stoletju, v »zlati dobi Nizozemske«. Sedem majhnih, združenih nizozemskih provinc, ki se jim je med osemdesetletno vojno (1568–1648) uspelo osvoboditi izpod španske vladavine, od začetka do konca 17. stoletja ni le vojaška sila, temveč tudi eno največjih svetovnih središč znanosti, trgovine in umetnosti.

Nizozemska vzhodnoindijska družba, ustanovljena leta 1602, je bila prvo multinacionalno podjetje, financirano z javno trženimi delnicami. V Amsterdamu je istega leta nastala prva borza vrednostnih papirjev. Protestantska delovna etika, visoka pismenost, poceni energija (šota in veter; v Amsterdamu je še osem vetrnic, nekatere so zdaj privlačne kot pivovarne) in organizirana finančna infrastruktura so bile stebri hitrega razvoja Nizozemske.



Kjer je dovolj denarja, ne uspeva le prostitucija, ampak tudi umetnost. Nizozemska je bila v 17. stoletju država, v kateri so umetniki prvič delali tudi za trg, ne le po ukazih in milosti bogatih mecenov, cerkve in svetovnih vladarjev. Premožni trgovci in drugi meščani so kupovali naročene portrete, pa tudi cenejše risbe in serijsko izdelane grafične umetnine, bakroreze, bakropise ...

Prva stvar, ki sem jo osebno želel videti v Amsterdamu, je legendarna Nočna straža. Popolnejši naslov te kolosalne Rembrandtove slike (3,6 krat 4,4 metra) je Mestna straža II. okrožja pod kapetanom Fransom Banninckom Cocqom, znana kot Nočna straža. Rembrandt van Rijn je leta 1642 ustvaril ta skupinski portret, s katerim se ni mogel kosati nobeden pred njim. Na sliki je prikazanih 18 likov, pripadnikov mestne civilne straže, ki imajo skupno poslanstvo, vendar še ne delujejo enotno. Niso togi, vsak počne nekaj drugačnega, izražajo svojo individualnost. Nočna straža je v veliki stekleni kletki od julija letos, ko se je začel dolg postopek analize in restavracije slike. Ves ta čas bo ostala na steni, pred publiko v Rijksmuseumu.



Rijskmuseum je nizozemski nacionalni umetniško-zgodovinski muzej, ima številne odlične slike nizozemske zlate dobe in drugih obdobij kot tudi veliko drugih eksponatov, med njimi avantgardno pohištvo iz zgodnjega 20. stoletja, ki ga je oblikoval Gerrit Rietveld, član znanega nizozemskega umetniškega gibanja De Stijl. V muzeju je, denimo, tudi letalo, elegantni bojni, lovaški dvokrilnik FK23 Bantam iz leta 1918, ki ga je načrtoval Nizozemec Frits Koolhoven.
 

Najbolj obiskan muzej na Nizozemskem

Oblikovalec in arhitekt Gerrit Rietveld je zasnoval tudi glavno zgradbo Muzeja Van Gogha, ki je pozneje dobila še eno stavbo, posebno Razstavno dvorano (arhitekt Kišo Kurakava). Muzej Van Gogha je na Museumspleinu, nedaleč od Rijksmuseuma. Na istem trgu je tudi Stedelijk Museum, še en svetovno znan amsterdamski muzej, pa tudi mednarodno znana koncertna dvorana Concertgebouw.



Muzej van Gogha ima skoraj 2,5 milijona obiskovalcev na leto, nekaj več kot Rijksmuseum. To je najbolj obiskan muzej na Nizozemskem – in zrcalo turistične gneče v Amsterdamu. Obiskovalec lahko vstopi v Muzej van Gogha, a le ob določeni uri, ponavadi nekaj dni po tem, ko je kupil vstopnico.

Vincent van Gogh je po Rembrandtu najbolj znan nizozemski slikar, vendar je zaslovel šele po svoji smrti. Kot je znano, je za časa svojega življenja prodal eno samo delo, pa še to je na trg spravil njegov brat Theo. Na koncu 20. stoletja, sto let po van Goghovem samomoru, je bila avkcijska cena ene njegove slike med 50 in 100 milijoni dolarjev. Nizozemska ima zdaj več njemu posvečenih muzejev. Muzej van Gogha v Amsterdamu, ki je vsekakor vreden obiska, ima največ del tega genialnega slikarja: 200 slik, okoli 500 risb in 700 njegovih pisem. Zbirka del drugih slikarjev 19. stoletja, ki jih je začel zbirati Theo van Gogh, se nenehno dopolnjuje z denarjem iz različnih skladov.


 

Gneče na kolesarskih stezah in v kanalih

Amsterdam je mesto kanalov in koles. Ljudje vseh starosti in družbenih položajev se vozijo s kolesi. Prebivalci mesta pravijo, da dobijo pri specializiranih podjetjih za izposojo koles to prevozno sredstvo za približno 15 evrov na mesec, skupaj z vzdrževanjem in zavarovanjem.

Ponudba za turistični najem kolesa (za en dan 16 evrov) se nam je zdela predraga. Raje smo kupili (več)dnevno vozovnico za javni prevoz: za en dan stane osem evrov, za dva dneva 13,50 evra ..., za sedem dni 36,50. Okoli 16 evrov stane enourna vožnja z ladjico po kanalih Amsterdama, kar je vredno denarja, saj se od kapitana plovila sliši marsikaj zanimivega. V kanalih so številne tudi velike, zasidrane barke. To so pravzaprav stanovanja, v katerih ljudje živijo ali jih oddajajo turistom.



Eden od dokov za turistične čolne je tik pred hišo Ane Frank, ravno tako izjemno obiskanega amsterdamskega muzeja in enega od spomenikov nacističnega genocida nad Židi. V skritih prostorih te stavbe se je dobri dve leti pred Nemci skrivalo osem ljudi, od katerih so bili štirje iz družine Frank. Aretirali so jih leta 1944 in skoraj vsi so umrli v nemških taboriščih. Od članov družine Frank je preživel le Otto. Ana (1929–1945) je postala svetovno znana po dnevniku, ki ga je pisala v amsterdamskem skrivališču, na Prinsengracht 263. Prvič je bil objavljen leta 1947 na Nizozemskem, doslej je bil preveden v več kot 60 jezikov.
 

Zeleno dvorišče, redka oaza miru

V zgodovinskem središču Amsterdama je oaza miru, in čeprav ima tudi ta številne obiskovalce, so tam vsaj tiho. Begijnhof je zeleno dvorišče, ki ga obkrožajo stanovanjske stavbe. Od 14. stoletja so tukaj živele ženske v skupnosti, ki formalno niso bile redovnice, ampak so se prostovoljno posvečale veri in pomagale bolnim, nemočnim in revnim.

Zelo blizu starega mestnega jedra je Amsterdam Noord. Ločen je z vodo, vendar čeznjo vozijo brezplačni, veliki trajekti. Amsterdam Noord je bil dolgo časa industrijska cona, danes je to najbolj priljubljen del mesta med mlado urbano populacijo oziroma the hippest part of the city. Nekdanja ladjedelnica je spremenjena v veliko poslovno in kulturno središče z delavnicami, galerijami ... Tu je tudi več novih zgradb, koncertnih dvoran, restavracij in trgov. Novo, veliko delo sodobne arhitekture v tem delu Amsterdama je, denimo, Filmski inštitut EYE, arhiv in muzej nizozemskega filma in tujih produkcij, posnetih na Nizozemskem.



Pomembno pristaniško mesto je že dolgo odprto za tuje kulinarične tradicije. Lokalna specialiteta je kroket. Amsterdamski kroketi niso predvsem iz krompirja, ampak imajo mesni nadev, fino mleto meso in začimbe. Obstajajo tudi številne druge različice z različnimi polnili. Na tako rekoč vsakem koraku pa je mogoče okusiti tudi, da so Nizozemci mojstri sirarstva. O tem ni nobenega dvoma.