Neenakosti pri obravnavi najranljivejših

Učna pomoč je ena od oblik dodatne strokovne pomoči, ki je določena otrokom s posebnimi potrebami v odločbi o usmeritvi. Po podatkih ministrstva za izobraževanje ima več kot polovica učencev in dijakov, ki imajo pravico do ur dodatne strokovne pomoči, tudi pravico do učne pomoči. Čeprav je učne pomoči toliko, te ure niso sistemizirane. Če se učitelji strinjajo, da bodo te ure prevzeli, jih dobijo plačane z dodatnim plačilom, ki je po mnenju številnih prenizko. Sviz predlaga sistemizacijo teh ur, ministrstvo pa za zdaj o tem molči.

Dodatna strokovna pomoč se izvaja kot pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir oziroma motenj, kot svetovalna storitev ali pa kot učna pomoč. Po podatkih ministrstva za izobraževanje ima v tem šolskem letu dodatno strokovno pomoč 14.533 učencev in 3729 dijakov. Od tega ima pravico do učne pomoči 7725 učencev in 2450 dijakov.

Čeprav gre za več kot polovico učencev in dijakov z odločbo, pa učna pomoč ni sistemizirana. V osnovni šoli je sistemizirana le pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir ali motenj, ki jo opravljajo svetovalni delavci. V srednji šoli ni sistemizirana nobena dodatna strokovna pomoč.

Kadra premalo, dodeljenih pomoči pa vedno več

V Svizu so decembra ministrstvu poslali predlog za spremembe in dopolnitve pravilnikov, s katerimi bi to uredili. Kot ugotavljajo v Svizu, ureditev, da se učna pomoč plačuje kot povečani obseg dela, ni ustrezna: »Temelji na predpostavki soglasja posameznega delavca, da bo ure prevzel in jih opravil za dodatno plačilo. Šola, ki je po zakonu dolžna izvajati ure iz odločb učencev, tako lahko ostane brez izvajalcev, hkrati pa nima pravne podlage, da bi zaposlila drugega strokovnega delavca na podlagi ur učne pomoči iz odločb o učni pomoči. Dejstvo je, da se v praksi dogaja, da strokovni delavci v celoti svojo delovno obveznost izvajajo kot ure učne pomoči.«

Realnost

Učno pomoč največkrat izvajajo učitelji posameznih predmetov. »Otroka, ki mu nudim učno pomoč pri slovenščini, ne morem vzeti od pouka slovenščine, ker takrat poučujem celotni razred. Ker ima težave tudi pri drugih predmetih, ga ne morem vzeti pri, denimo, matematiki, če bi ga pri športu, pa bi bilo vse narobe. Potem mi ostane le predura ali ura po pouku. Za to uro pa dobim vsega 6,5 evra,« razlaga učiteljica slovenščine.

Otroci potrebujejo strokovno pomoč, ne barvnih očal

Zakaj učna pomoč ni sistemizirana, z ministrstva niso odgovorili. Zapisali so le, da »tovrstno pomoč glede na zapis v odločbi lahko izvajajo učitelji razrednega pouka in učitelji predmetnega pouka. Kateri učitelji bodo učno pomoč izvajali, določi z individualiziranim programom strokovna skupina.«

Pravilnik o izobrazbi v osnovni šoli sicer določa, da učno pomoč lahko opravljajo učitelji, a bi morali imeti opravljeno dokvalifikacijo za strokovno pomoč. Koliko učiteljev, ki opravljajo učno pomoč, to dejansko ima, ni znano, po naših podatkih jih je malo. Kljub temu je šolska inšpekcija v samo enem obravnavanem primeru ugotovila kršitev določbe o kadrovskih pogojih izvajalca dodatne strokovne pomoči. Na ministrstvu so jasni: »Za organizacijo in načrtovanje dela šole je odgovoren ravnatelj.«

Ravnatelji: Starši imajo v šoli prevelik vpliv

Kako naprej?

Strokovna sodelavka Sviza Jadranka Zupanc je sklenila, da je rešitev sistemska ureditev: »To prinese le sistemizacija, pri tem pa je vprašanje izobrazbe zelo pomembno. Kar imamo zdaj, ni sistemskost. Prepuščeno je kolegialnosti v kolektivu in iznajdljivosti ravnateljev.«

Kot je dejal predsednik združenja osnovnošolskih ravnateljev Gregor Pečan, ni dopustno, da so neke pomoči sistemizirane, druge pa ne. Predsednica društva srednješolskih ravnateljev Nives Počkar je dodala: »Velikokrat smo že opozorili na neenakost med osnovno in srednjo šolo pri dodatni strokovni pomoči. Delati razlike med otroki, ki so najbolj ranljivi, je nedopustno. Žal pa tudi nekatere srednje šole ne upoštevajo odločb. Tega ni veliko, ampak že en tak primer je preveč.«