Kadra premalo, dodeljenih pomoči pa vedno več

Otrok in mladostnikov, ki imajo v odločbi o usmeritvi pravico do dodatne strokovne pomoči (DSP), je v tem šolskem letu 18.262. Njihovo število narašča, v šolah pa imajo že s sestavljanjem urnikov za njihovo pomoč nemalo težav. Svetovalni delavci ob tem opozarjajo, da bi bilo treba preveriti upravičenost odločb. Šole se tudi zelo različno ukvarjajo z otroki s posebnimi potrebami, inšpektorat pa ne ugotavlja, ali je delo z otroki opravljeno kakovostno, ampak preverja predvsem spoštovanje predpisov.

»V dveh letih, odkar sem na šoli, sploh še nisem dobila sklepa o imenovanju strokovne skupine, ki je zadolžena, da pripravi individualizirane programe za otroke s posebnimi potrebami. Potem smo nekaj popravljali za nazaj, ko je prišla inšpekcija, ki potem ni odkrila ničesar. Urnik za DSP mi je vodstvo šole samo pripravilo in je povsem nestrokoven. Otrok namreč za ure DSP naj ne bi jemali od vzgojnih predmetov. Po pouku delati z otrokom, ki ima denimo motnjo pozornosti, je nemogoče! Sodelavka pa si je za DSP, ko je v njenem kabinetu hkrati test pisalo sedem učencev, pisala kar sedem ur, za vsakega eno uro,« je večje nepravilnosti z ene od ljubljanskih osnovnih šol povzela svetovalna delavka, ki zaradi skrbi, da bi ostala brez zaposlitve, noče biti imenovana.

Ravnatelji: Starši imajo v šoli prevelik vpliv

Kot pravi predsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev Slovenije Ajda Erjavec, z otroki s posebnimi potrebami delajo v vrtcih in šolah po državi zelo različno: »Ponekod je delo z otroki s posebnimi potrebami skorajda prioriteta, drugje je to še vedno nekoliko odrinjena in zanemarjena tema v kolektivu, povsod pa se pojavlja ogromno zadržkov in dvomov – ali je to, kar sistemsko počnemo na tem področju, res dobro. Za posamezne otroke in družbo.« Erjavčeva dodaja, da je tudi nadzor predvsem birokratski: »Torej inšpekcijski pregled ustrezne dokumentacije, ne pa kakovostna vsebinska ocena pomoči. Kakovost skrbi za otroke in mladostnike z odločbami o usmeritvi izrazito niha od ustanove do ustanove – odvisno glede na razpoložljiv kader in institucionalno organizacijo dela.«

Nemogoče je, da ima tako veliko število otrok posebne potrebe. Nekaj je v sistemu narobe, opozarjajo svetovalni delavci. FOTO: Uroš Hočevar

Stiske

Osnovnošolska svetovalna delavka Darinka Dekleva pojasnjuje, da na njihovi šoli pomoč izvajajo za desetino učencev: »Nemogoče je, da ima tako veliko število otrok posebne potrebe. Nekaj je v sistemu narobe. Težave pri učenju zaznavamo že pri povprečnih učencih. Včasih je otrok enostavno nezrel in ne zmore. In ker je prvi dve leti od staršev odvisno soglasje o ponavljanju, dobimo v tretji razred nepismenega otroka.«

V srednjih šolah je dodatna težava, da ure DSP niso sistematizirane, ampak se plačajo po realizaciji, razlaga svetovalna delavka iz ene strokovnih srednjih šol: »Zato je težko najti izvajalce, saj imamo nekatere šole tudi po sto in več dijakov z odločbo. Ministrstvo na to težavo že več let opozarjamo, a se sistemsko ni uredilo še nič.« Na ministrstvo čakajo tudi vrtci, razlaga svetovalna delavka v vrtcu Tina Vuri: »Od leta 2019 za vrtce velja zakon o celostni zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami. Pravilnika še vedno ni. Prevelik je tudi poudarek na medicinskem modelu, premalo pa na pedagoškem.«

Kdaj na pomoč?

Iz šolskega inšpektorata odgovarjajo, da so v dvanajstih zaključenih postopkih ugotovili »kršitve določb predpisov v povezavi s pravicami otrok s posebnimi potrebami«. O očitkih, da DSP izvajajo tudi za to neusposobljeni zaposleni, so odgovorili, da je bila v enem od obravnavanih primerov ugotovljena tudi ta kršitev. O urnikih in organizaciji dela ter kontrolo dejansko opravljenih ur pa z ministrstva za izobraževanje odgovarjajo, da je za to odgovoren ravnatelj.

Okoli tega, kdaj naj bi se dodatna strokovna pomoč izvajala, so v šolah večne »borbe«. Učitelji si želijo, da bi bil otrok pri uri, ko bodo obravnavali denimo prilastkov odvisnik, prisoten. Ker otroku slovenščina dela preglavice, ima DSP v času slovenščine, a velikokrat ne v razredu, pač pa mu snov razloži tisti, ki izvaja DSP. Ure DSP naj se ne bi izvajale po pouku. Tudi ministrstvo pa dopušča več možnosti: »DSP je kot učna pomoč namenjen individualizirani razlagi snovi. Smotrno je, da je razlaga usklajena z učiteljem, ki snov primarno razlaga. DSP kot pomoč za premagovanje primanjkljajev je namenjen osvajanju tehnik, strategij, veščin in načinov za premagovanje primanjkljajev. Primarni cilj je osvajanje teh veščin. Izvajalci pa jih običajno povezujejo s tekočo snovjo, da učenec zaradi odsotnosti s skupinskega pouka ne bi bil v slabšem položaju v primerjavi z vrstniki. Organizacija in izvedba DSP se za vsakega učenca s posebnimi potrebami določita z individualiziranim programom, v katerem strokovna skupina odloči, kakšna oblika izvedbe je ustrezna, ali je to pred poukom, med njim ali po pouku.«

»Nihče naj ne govori, da ne bo posledic«

Nekaj je teorija, drugo pa praksa na terenu. Največ težav svetovalne delavke opažajo v srednji šoli: »Zavod za šolstvo nam je pred leti, ko smo na težave opozarjali, rekel, da naj bi ure DSP rotirali tako, da dijak ne bi zmeraj manjkal pri enem predmetu. To je pri stotih dijakih z odločbo preprosto organizacijsko nemogoče. Pri nas tako večino DSP izvajamo po pouku. Tudi dijaki si to v večini želijo, saj ne odhajajo radi od ur, hkrati pa tovrstno manjkanje pri pouku pomeni dodatno stigmo.«