Ne le prostore, prezračiti moramo tudi predpise

V Sloveniji prezračevanju notranjih prostorov stavb v preteklosti nismo posvečali ustrezne pozornosti, ocenjuje dr. Vincenc Butala, upokojeni profesor Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani. Zato je prezračevanje slabo, marsikje nezadostno, pri čemer izrazito izstopajo starejše stavbe; v vseh pa so delovna in bivalna notranja okolja, v katerih je treba v skladu s predpisi trajno zagotavljati učinkovito prezračevanje.



»Kakovost in učinkovitost prezračevanja opredeljuje pravilnik o prezračevanju in klimatizaciji stavb iz leta 2002, ki pa opredeljuje zgolj minimalno potrebno prezračevanje prostorov z energijskega vidika. Glede na to, da temelji na standardih in gradnji stavb pred letom 2000, bi ga morali temeljito 'prezračiti',« je prepričan dr. Butala. Po pravilniku je minimalna količina dotoka zunanjega zraka štiri litre v sekundi oziroma 15 kubičnih metrov v uri na človeka. »V času prisotnosti virusa pa je treba prostore prezračevati učinkoviteje, kot predpisuje pravilnik, torej ne minimalno, temveč omogočiti dotok vsaj desetih litrov svežega zraka na sekundo ali 36 kubičnih metrov na uro na uporabnika,« pravi Butala.

Bolne stavbe

V normalnih razmerah je popolno ugodje uporabnika prostora doseženo pri dotoku 14 litrov zunanjega zraka v sekundi ali 50 kubičnih metrov v uri na človeka; s stališča tveganja za zdravje pa je potreben dotok 24 litrov zunanjega zraka na sekundo ali 86 kubičnih metrov na uro na uporabnika prostora. »Nismo bili presenečeni, ko je pred leti interdisciplinarna znanstvena raziskava dokazala, da imajo poslovne stavbe v Sloveniji 'sindrom bolnih stavb', pri čemer je v 52 odstotkih vzrok zanj prav neučinkovito prezračevanje notranjih prostorov.«



Novi gradbeni materiali, pohištvo, laserski tiskalniki, fotokopirni stroji, čistila in ljudje sami, našteva dr. Butala, predstavljajo izvor številnih onesnažil, ki pomenijo potencialno nevarnost za človekovo ugodje ter zdravje. Posledica so bolne stavbe. Stavba je bolna, kadar vsaj 20 odstotkov ljudi, ki živijo ali delajo v njej, poroča o bolezenskih znakih, povezanih z bivanjem v stavbi, pojasnjuje Butala. Že leta 1984 je stroka ocenila, da je v svetu najmanj tretjina novih in prenovljenih stavb, ki lahko povzročijo težave, povezane s kakovostjo zraka. Poleg tega se produktivnost v bolnih stavbah dokazano zmanjša za najmanj 18 odstotkov, poveča pa se odsotnost z dela, kar posledično povzroči višje stroške zdravstvene oskrbe.

Merilnik CO2 kot rešitev

Po dr. Butali je »najcenejši in hiter ukrep« namestitev merilnika oziroma javljalnika ogljikovega dioksida (CO₂) v prostor. V Sloveniji je v notranjih prostorih pri naravnem oziroma mehanskem prezračevanju najvišja dopustna absolutna koncentracija tega plina 1500 ppm. Višja je koncentracija CO2 v prostoru_, večje je tveganje za višjo koncentracijo okuženih aerosolov v zraku, svari Butala: »Zato se za zmanjševanje tveganj za okužbo z virusom priporoča prezračevanje, pri katerem koncentracija CO2 ne presega 800 ppm. Nivo absolutne koncentracije CO2 pri 800 ppm je zelo visoka zahteva, ki jo večina slovenskih vgrajenih prezračevalnih oziroma klimatskih sistemov pri polni zasedenosti prostorov ne zmore zagotavljati.«

Kritično v učilnicah

V prostorih brez mehanskega prezračevanja, kot so šolske učilnice, koncentracija CO2 pri zaprtih oknih že v nekaj desetih minutah preseže dopustno mejo in v drugi polovici šolske ure celo preseže 5000 ppm. »Povišana koncentracija CO2 v prostoru pa zmanjšuje koncentracijo, povzroča glavobol, zaspanost in vrtoglavico, pri visokih koncentracijah pa predstavlja tveganje za zdravje,« opozarja Butala, ki poudarja prednost zdravja uporabnikov prostorov pred rabo energije: »Nastale razmere zahtevajo nove pristope in noveliranje relevantnih predpisov. Dobrodošla bi bila sistemska kratkoročna in dolgoročna vladna strategija prezračevanja stavb, ki naj postane ena od prioritet, poleg potresne in energijske sanacije stavb z državno podporo.«



Dr. Butala še ugotavlja, da smo v dobrem letu epidemije pri prezračevanju stavb naredili bore malo: »V času, ko ni bilo pouka v živo in ko tudi otroci niso bili v vrtcih, bi lahko vgradili mehanske prezračevalne naprave - lahko zgolj začasne -, ki bi izboljšale kakovost zraka.«

Mirujoč človek vdiha približno 0,3 kubičnega metra zraka na uro. Pri dihanju je delež iz zraka sprejetega kisika petodstoten. Glede na to, da je v izdihanem zraku koncentracija CO2 približno 4-odstotna ali stokrat večja kot v vdihanem zraku, se dr. Butala sprašuje: »Se sploh zavedamo, kako slab zrak vdihujemo v notranjih prostorih? Da ne omenjam tveganja za okužbo s koronavirusom. V številnih državah so problematiko prezračevanja v šolah v času koronavirusa hitro, učinkovito in relativno poceni rešili. Zakaj pa mi čakamo?«