Ravnatelj ene od šol: Doživeli smo nasilje, ki meji na mafijski obračun

Ravnatelji, učitelji, svetovalni delavci in predstavniki staršev so na posvetu v državnem svetu opozorili na nasilje v šolah, ki iz fizičnega v zadnjih letih prehaja zlasti v psihično in spletno. Razpravljali so o nujnosti poenostavitev pri vzgojnih ukrepih, pa tudi o omejitvah uporabe družbenih omrežij. Državna sekretarka ministrstva za vzgojo in izo­braževanje Janja Zupančič je dejala, da prav o tem pripravljajo novelo zakona o osnovni šoli.

Na včerajšnjem posvetu, ki sta ga pripravila Združenje ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije ter komisija za izobraževanje, kulturo, znanost, šport in mladino državnega sveta, je predsednica združenja ravnateljev Mojca Mihelič poudarila, da so šole praviloma varen prostor, nekaterim učencem in staršem, čeprav je večina šoli naklonjena, pa niso kos. Organizatorji posveta so opozorili, da so šole omejene z zakonodajo in ­velikokrat nemočne.

Leonida Zalokar: Pred vrati zavodov na stotine otrok s psihopatskimi potezami

Ravnatelj novogoriške OŠ Milojke Štrukelj Janez Kobe se je odzval na navedbe na posvetu, da nasilja ni vse več. »Je pa mnogo hujše in bolj nevarno. Doživeli smo nasilje, ki meji na mafijski obračun. Skupina dečkov je obkolila dečka, ga zbila na tla in zbrcala, otrok je iskal pomoč na urgenci, epilog je naredila policija. Naslednji primer. Učiteljico je neki oče zasledoval z avtomobilom, izsilil prednost, zapeljal pred njo in jo močno verbalno napadel. Primeri so vse hujši, zato je tudi strah v teh šolah med učitelji in starši vse večji.«

Spletno nasilje

Prav vsi razpravljavci so poudarjali slab vpliv družbenih omrežij. Ravnatelj OŠ Ormož Aleksander Šterman je povedal, da so fantje na družbenem omrežju naredili profil deklice, ki je navezala stike z njihovim sošolcem. Sošolci, ki so dekličin profil ustvarili, so se vsak dan naslajali nad komunikacijo sošolca z deklico ter ga zbadali, je razlagal Šterman.

»Nato je deklica napeljala dečka, da je masturbiral pred kamero, misleč, da ga gleda le ona. Gledali so ga sošolci, posnetek delili naprej, in tako si ga je ogledal celoten kraj. Si predstavljate, kakšen je bil naslednji dan v šoli? Nemogoč. Deček je zbežal iz šole, iskali so ga, vključno z zaposlenimi. Grozil je s samomorom. Nedolgo nazaj smo imeli primer samomora med ravnatelji po medijskem linču zaradi podobnega dejanja, kar dokazuje, da se odrasli zelo težko soočimo s tako stresnimi življenjskimi preizkušnjami, kaj šele otrok. S takšnimi dejanji se ne srečujemo le tu in tam, ampak dnevno na ­slovenskih šolah.«

Poslanci o začasni izključitvi nasilnih učencev

Tudi tajnik Zveze aktivov svetov staršev Slovenije Robert Vurušič je dejal, da starši prav zaradi čedalje več spletnega nasilja predlagajo omejitev uporabe družbenih omrežij do 15. leta, predlagajo tudi poenostavitev vzgojnih ukrepov, hkrati si želijo omogočiti dodatno usposabljanje učiteljev …

Eden od pobudnikov posveta, ravnatelj OŠ Mengeš Sašo Božič, je opozoril, da so družbene spremembe povozile aktualno zakonodajo. »Predpisani vzgojni postopek je neučinkovit, problem je tudi prepletanje z upravnim postopkom. Zakonodaja sploh nikjer ne omenja žrtve. Šola žrtev velikokrat ne more zaščititi, zaščiti pa nasilneža. Obstoječa zakonodaja mu vsako leto da novega jokerja. Namreč za prvo resno kršitev v šolskem letu ni kazni.«

Primerov nasilja ni vse več, so pa posamezni čedalje hujši. Fotografija je simbolična. FOTO: Leon Vidic/Delo

Nezaupanje

Nekaj sprememb zakonodaje je že v uvodu posveta napovedala državna sekretarka Janja Zupančič. »V pripravi je nov predlog zakona o osnovni šoli, v katerem bodo obravnavana področja zagotavljanja varnosti, vzgojnega delovanja, ukrepanja, obiskovanja pouka in uporabe elektronskih naprav.«

Vstop v šolo z mobiteli prepovedan

Veliko težavo razpravljavci vidijo v nezaupanju strokovnim delavcem in stroki nasploh. Ravnateljica OŠ Poldeta Stražišarja Jesenice Aleksandra Valančič je dejala, da se s to obliko nasilja srečujejo v šolah za otroke s posebnimi potrebami. »Gre za nesprejemanje otrokovih posebnih potreb in vztrajanje staršev, da otroci ostajajo v zanje neustreznih vzgojno-izobraževalnih programih. Otroci, ki imajo znižane sposobnosti, našega šolskega sistema žal ne zmorejo dokončati. Njihovi starši hodijo od strokovnjaka do strokovnjaka, laična javnost torej diskreditira naše strokovnjake, psihologe, zdravnike, psihiatre … To samo po sebi ne bi bilo tako sporno, če ne bi puščalo hudih čustvenih in vedenjskih posledic na otrocih. Posledice čutimo tudi šole. Smo tarča odvetnikov, tožb, inšpekcij … Kadar se to trpinčenje, maltretiranje pogosto pojavlja, pade pedagoški etos. Mislim, da je to tudi eden izmed glavnih vzrokov za zapuščanje pedagoškega poklica.«

Da je treba zakonsko okrepiti položaj avtonomije šole in učitelja, je opozoril tudi predsednik komisije za izobraževanje državnega sveta Branimir Štrukelj. Priložnost je že zdaj, ko je v pripravi sprememba zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja.

Dodal je, da si moramo priznati, kakšno je sploh mesto vzgoje in izobraževanja, ter navedel primer: »Ministrstvo je res sprejelo boljši normativ za svetovalne delavce, ki pa se ga polovica občin, če nekoliko pretiravam, sploh noče držati in so odkrito povedale, da ga ne bodo spoštovale, ker je finančno prezahteven. To govori o položaju izobraževanja v naši državi in tudi sicer. Soočiti se bomo morali s tem, da izobraževanje ni več v fokusu družbe, da drsi iz središča. To ni več predmet, ki bi nosil politične točke, zmanjšuje se javna diskusija o tem. To je največja nevarnost.«