V nadaljevanju preberite:

Po Petru Pircu bi morale šole z ničelno toleranco obravnavati vsak najmanjši odklon, ki se zgodi med vrstniki: »Karkoli pri tem mešetarimo in prilagajamo, vodi v zmotno razumevanje mladostnika. Vsak odklon je odklon in o njem se je treba pogovoriti. Velikokrat je dovolj z mladostnikom, če pa je potreba po vključitvi staršev, se povabi še njih. Okrog tega nikakor ne smemo razpravljati, ker še tako majhen odklon na današnjih socialnih omrežjih hitro preraste v velik problem.«

Sicer pa je razred skupnost, ki jo sestavljajo posamezniki in posameznik ne more in ne sme nikoli vladati razredu, poudarja Pirc: »Kot ravnatelj ne bom nikoli dopustil, da posameznik v katerikoli zadevi drži v šahu celotno šolsko skupnost. Veliko preveč se v šoli in nasploh v družbi posveča časa otrokom, ki povzročajo težave. Normalno je, da se pomaga, svetuje, priporoča …, a ko se reče to se ne sme, se to pač ne sme in pika.«

Ob ničelni toleranci do nasilja Pirc v primeru odklonskega vedenja izpostavi še nujne pogovore z otroki, preventivo, odprto sodelovanje s starši in medsebojno zaupanje ter sprejemanje. »Nikoli ne vemo, kaj se dogaja otroku, ki izvede odklon. Prav je, da se celostno pogovorimo in potem presojamo. Staršem bi želel položiti na srce, da smo pedagoški delavci tu, da pomagamo, res pomagamo in imamo popolnoma enak interes kot oni, da oblikujemo odgovornega otroka in kasneje mladostnika.«