Ko odrasli otrokom ne povemo resnice o smrti, ne ščitimo njih, ampak sebe

Otroci so pogosto prezrti žalovalci, tisti, ki izgube niso mogli odžalovati v otroštvu, lahko kasneje izkusijo težave pri zaupanju v odnose oz. življenje.

Galerija

V Slovenskem društvu Hospic vedno znova dobivajo vprašanja o tem, ali naj otrok gre na pogreb ali ne. Ob taki priložnosti mu je treba prisluhniti, ga vprašati, kaj si želi. FOTO: Jure Eržen/Delo

Beti Burger

1. 11. 2021 | 05:00

1. 11. 2021 | 07:52

13:39

A+A-

Čeprav je smrt naraven in neizogiben del življenja vsakega posameznika in človeštva kot celote, se o njej še vedno premalo pogovarjamo, večkrat pa se sploh ne znamo. V današnji družbi, v kateri so ideal srečni ljudje, ni veliko prostora za vsa druga, tako imenovana negativna čustva: žalovanje, strah, tesnobo. Vendar negativna čustva v resnici ne obstajajo, saj so vsa čustva naravna in tudi koristna, pojasnjuje strokovna sodelavka pri Slovenskem društvu Hospic mag. Radmila Pavlovič Blatnik.

Če že med odraslimi, prijatelji, sodelavci, znanci, nastane zadrega, ko je treba spregovoriti z nekom, ki je izgubil bližnjega, pa se zdi nelagodje še večje, ko so sogovorniki otroci. Ti so večkrat izvzeti iz dogajanja in ritualov slovesa, s čimer jim je onemogočeno žalovanje, torej zdravljenje bolečine, pojasnjuje Pavlovič Blatnikova. Toda otroci si zaslužijo resnico, saj jih z imaginarnimi stavki, kot »mamica je zaspala, šla je k angelčkom«, s katerimi jim prikrivamo resnico, ne ščitimo; ščitimo le sebe, ker nismo zmožni sporočiti resnice in se z njo soočiti.

Podpora v Hospicu

V Slovenskem društvu Hospic izvajajo program podpore pri žalovanju otrok in mladostnikov po izgubi bližnje osebe, ki je prilagojen starostni skupini med 5. in 17. letom. Tudi njihovim staršem ali skrbnikom pomagajo razumeti posebnosti v žalovanju odraščajočih ljudi. Ponujajo individualno podporo, kreativne delavnice oziroma srečanja Levjesrčnih. Enkrat na leto organizirajo Tabor Levjesrčnih in hkrati tudi Tabor za žalujoče starše, s čimer celotni družini zagotovijo podporo v procesu žalovanja. Otrokom in predvsem mladostnikom veliko pomeni, da srečajo vrstnike, ki doživljajo podobno, in gredo skozi ta proces skupaj.

Soočanje z resnico

Otroci slutijo in čutijo resnico, zato je smiselno, da že najmlajšim, tudi dojenčkom ali malčkom, ki še ne govorijo, povemo, da je nekdo umrl, četudi tega ne bodo povsem razumeli. Malčki naj bi izgubo dojemali omejeno. Bolj kot izguba bližnjega jih moti izguba življenjske strukture (da jim mami ne prebere pravljice), otroci, stari okrog pet let, že občutijo izgubo človeka, pogrešajo ljubezen, toplino, okoli enajstega leta pa naj bi smrt začeli dojemati podobno kot odrasli. A kot opozarja Nadja Hriberšek, zdravnica, psihiatrinja za otroke in mladostnike, ki dela na enoti za adolescentno psihiatrijo na UPK Ljubljana, je vsak problem individualen in vsak posameznik drugačen. »Tudi za enajstletnika je lahko misel o odsotnosti neke osebe, ki se ne bo vrnila, abstrakten pojem. Nekateri otroci marsikaj na videz razumejo že pri sedmih letih, marsikdo pa niti pri petnajstih tega ne more sprejeti. Otrok do tretjega leta lahko čuti izgubo nekoga, ki ga je imel rad, ne more pa razumeti vzroka in posledice – vseeno pa se lahko počuti slabo in to sporoča z nespečnostjo, nemirom, zmanjšanim apetitom.« Zato je treba biti pozoren tudi na te znake.

Bližnji morajo stopiti skupaj in kljub svoji bolečini razumeti otroka, biti pozorni, če se umakne, se poskušati z njim pogovoriti o izgubi, a ne na silo, ampak počakati na pravi trenutek, dodaja Nadja Hriberšek. Poudarja, da so pri otroku razvojne stopnje različne, da pa vsaka zahteva odkritost, nikoli zatajevanja čustev – tudi od bližnjih, saj otroci čutijo, da je nekaj narobe.

Resnico je treba povedati tudi, kadar smrt ni bila naravna, ampak se je zgodila nesreča, umor ali celo samomor. FOTO: Jure Eržen/Delo

Mojca, 27 let (oče naredil samomor)

Očeta sem izgubila le nekaj mesecev po rojstvu, zato se obredov slovesa nisem udeležila. Odpiranje teh tem se je začelo kasneje, med odraščanjem, ko sem začela spoznavati, kaj je družina ter da ima vsak otrok mamo in očeta. »Kje pa je moj oče?« sem spraševala mamo. V njenih besedah in neverbalni komunikaciji sem začutila, da sem s tem odprla boleče rane. Zato sem pogovor prestavila na kasnejši čas, ko sem že spoznala, da je tudi izguba najbližjih del življenja. Seveda sem večkrat pomislila, kako bi bilo, če bi bilo drugače, a se zavedam, da sem bila po eni strani morda za marsikaj prikrajšana, po drugi strani pa sem zaradi te izkušnje drugače gledala na svet. Poleg tega sva z mamo stkali zelo močne vezi. Ko danes gledam nazaj z očmi odrasle osebe, sem ji hvaležna, da je pogovor o očetu prihranila za kasnejši čas, saj bi kot otrok to verjetno drugače dojela. Kljub temu sem mnenja, da ob izgubi najbližjih ne sme biti prostora za skrivnosti, saj otrok čuti, da se nekaj dogaja, in je prav, da se mu ob pravem trenutku, ko je razumsko zrel, to pojasni ter da ga povabimo na obrede slovesa.

* Ime osebe je na njeno željo spremenjeno.

»Če so starši izvedeli novico o smrti bližnjega, bodo otroci po njihovem odzivu vedeli, da se je zgodilo nekaj katastrofičnega, zato jim s prikrivanjem lahko naredimo več slabega. Najbolj boleče je, če jim nihče ničesar ne pove, in se zato počutijo osamljene.« Še težje je, če resnico zvedo od drugih, saj se tako počutijo prevarane, izgubijo zaupanje, kar je lahko še huje kot izguba sama. Pavlovič Blatnikova doda primer ene od žalujočih, ki je povedala, da ji je v otroštvu umrl oče, a sama ni žalovala toliko za izgubo očeta kot za izgubo mame, ki je po očetovi smrti ni bilo več v njenem svetu. V preteklosti je bilo drugače, pojasnjuje sogovornica, v širši skupnosti je bila ponavadi kakšna teta, odrasla oseba, ki je otroke in mladostnike znala potolažiti in jim biti v oporo, z njimi se je pogovarjala, če eden od staršev ob izgubi partnerja tega ni bil sposoben.

Psihiatrinja Nadja Hriberšek pravi, da če otrok, ki izgubi enega od staršev, živi v razširjeni družini, ta stik z njim ponavadi vzpostavi družina, izgubo pa tako praviloma najbolje predeluje. »Če pa otrok ob žalujočem staršu, ki je nefunkcionalen, ostane sam, se lahko vključi šola oziroma socialna služba, poiščejo se terapevti ali druga pomoč.«

Zdrav človek zelo žaluje, lahko je zelo jezen, zelo ljubi in je zelo srečen – vsa ta čustva so primerna in naravna. FOTO: Jure Eržen/Delo

Otroku je treba prisluhniti

Otroci so tudi iz ritualov slovesa, pogreba večkrat povsem izvzeti. Vendar otrok ne smemo izločati iz družinskih ritualov, ki jih potrebujemo in jih moramo zato obnavljati, meni Pavlovič Blatnikova. V Slovenskem društvu Hospic vedno znova dobivajo vprašanja o tem, ali naj otrok gre na pogreb ali ne. Ob taki priložnosti mu je treba prisluhniti, ga vprašati, kaj si želi. »Če si želi iti na pogreb, mu moramo to omogočiti, vendar pa mora biti ob njem neka odrasla oseba, ki lahko z otrokom prej odide z obreda, če ta izrazi željo.« Lahko se zgodi, da otrok ne želi na pogreb oziroma se ne želi udeležiti drugih obredov, povezanih s smrtjo bližnjega, saj čuti, da če bo šel na pogreb, bo to porušilo njegov imaginarni svet, v katerem je njegov bližnji še vedno živ. Tudi v teh primerih se je treba pogovarjati, kajti otroci in mladostniki žalujejo drugače, vsi pa potrebujejo dovoljenje za svoj način izražanja žalovanja.

Preden pristopimo k otroku, da bi se z njim pogovorili o smrti, se je treba po besedah Pavlovič Blatnikove zavedati, »da je žalovanje naraven, dolgotrajen in spreminjajoč se proces, ki potrebuje prostor in čas. Otrok mora imeti dovoljenje zanj in to mu morajo dati starši, učitelji ali kdo drug, ki se iskreno zanima zanj, ki ga želi res slišati in čutiti njegovo žalost, da se ima možnost izraziti.« Dr. Hriberškova pa dodaja, da je v družbi na splošno premalo človečnosti, medosebnega stika, sočutja, premalokrat vprašamo sočloveka, kako je – vse te temeljne stvari prepogosto spregledamo.

Ana, 27 let (oče je umrl zaradi pljučnega raka)

Očeta sem izgubila malo po dopolnjenem sedmem letu, diagnozo pljučnega raka pa so mu postavili, ko sem bila stara eno leto. Še danes mnogi ne morejo verjeti, da je s tem rakom živel toliko let, zato mami in drugi večkrat rečejo, da je tako dolgo živel samo zaradi mene. Spominjam se dneva, ko je umrl. Spal je v moji sobi, kjer je bila bolniška postelja. Jaz sem spala nemirno, zgodaj sem se zbudila in takoj začutila, da je vse drugače. Pri nas so bili ljudje, mami je bila objokana. Ni mi hotela takoj odgovoriti, ko sem jo vprašala, kaj je, potem pa mi je le povedala, da je papa umrl. Šla sem na pogreb in se udeležila vseh drugih obredov, a nisem vsega povsem dojemala. Očetove bolezni in resnice mi ni nihče nikoli prikrival, kljub temu pa sem to obdobje doživljala precej lepše, kot je bilo v resnici. Ko je oče izgubil lase, se je mami to zdelo grozno, sama pa skoraj nisem opazila. Tudi bolniška postelja se mi je zdela »kul«. Nekaj mesecev pred smrtjo mi je mami poskušala povedati, da je z očetom zelo hudo in bo verjetno kmalu umrl. Odzvala sem se zelo burno, zato me je začela tolažiti, da »bo vse v redu«, ker je videla, da nisem bila pripravljena. Ob smrti sem se nekako sprijaznila, da ga ne bo več, čeprav sem obenem upala, da bo prišel nazaj. Ob vsaki upihnjeni sveči, ko si moraš nekaj zaželeti, sem si zaželela to. Otroci izgubo dojemajo drugače kot odrasli. Približno pet let po njegovi smrti, ko sem začela o tem bolj premišljevati, sem pomislila, da je glede na starost naslednja na vrsti moja babica, ki je potem umrla šele čez vrsto let. Vendar sem se tega že vnaprej bala, zato mislim, da je morda bolj primerno, če se mlajšim ne pove tako hitro, da je nekdo bolan in bo umrl, da se ne obremenjujejo prehitro s tem. Sama očetove izgube nisem zares predelala – danes, ko hodim na terapije, mi je terapevtka najprej rekla, da je treba pozdraviti sedemletno deklico v meni.

Neodžalovana izguba

V družinah otroci in starši ob smrti bližnjega drug drugega večkrat ščitijo: »Če mami omeni umrlega očeta, to lahko povzroči jok otroka in obratno – ker pa ne želijo vznemirjati drug drugega, raje molčijo. Vsak se zapre v svoj mehurček in žaluje znotraj sebe, saj ne najde nikogar, ki bi ga lahko neobremenjeno podpiral in dovolil, da neko čustvo izrazi.« A to lahko vodi tudi v nezmožnost žalovanja in čustvovanja v odrasli dobi ali celo do tega, da se žalovanje v resnici nikoli ne konča.

Preden pristopimo k otroku, da bi se z njim pogovorili o smrti, se je treba po besedah Pavlovič Blatnikove zavedati, da je žalovanje naraven, dolgotrajen in spreminjajoč se proces, ki potrebuje prostor in čas. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Radmila Pavlovič Blatnik pove primer gospe, ki je v otroštvu izgubila očeta, ker je naredil samomor. Po njegovi smrti je njena mati jokala od osmih zjutraj do dveh popoldne, potem se je zbrala, skuhala kosilo in vsi so bili »v redu«. A ta punčka je v sebi čutila žalost, bolečino, kar je izražala z jezo, ni prenesla novih ljudi, ni imela zgleda za to, kaj je žalovanje, da je to dovoljeno, ni poznala svojih občutkov, ni jih bila zmožna poimenovati in o njih govoriti. »Če otroku nihče ne da prostora in ga ne spodbudi, da ta čustva izrazi, lahko to omaje njegovo zaupanje v življenje, vzbudi strah pred vstopanjem v nove odnose, čustvovanjem …« A zdrav človek zelo žaluje, lahko je zelo jezen, zelo ljubi in je zelo srečen – vsa ta čustva so primerna in naravna.

Žalovanje je naraven, dolgotrajen in spreminjajoč se proces, ki potrebuje prostor in čas. Otrok mora imeti dovoljenje zanj in to mu morajo dati starši, učitelji ali kdo drug, ki se iskreno zanima zanj, ki ga želi res slišati in čutiti njegovo žalost, da se ima možnost izraziti.

Resnico je treba povedati tudi, kadar smrt ni bila naravna, ampak se je zgodila nesreča, umor ali celo samomor. »Krivdo lahko žalujoči občuti v vsakem primeru, tudi otrok. Nisem pa prepričana, da otroci občutijo razliko, če gre za samomor. Otroci predvsem žalujejo za bližnjim, družina pa občuti sram in zato ne želi govoriti resnice, saj jih preveč boli. Odrasli pri tem delajo razlike in morda tako želijo ščititi ugled družine.«

Postavlja se tudi vprašanje, kako ravnati ob novici o neozdravljivi bolezni – naj jo takoj sporočimo tudi otrokom? »Nobeden od odraslih, zdravnikov, ne ve, kdaj točno bo bolnik umrl, lahko živi še šest mesecev ali šest let. Ker otroci na začetku še nimajo razvitega občutka za čas, je smiselno, da se jim postopoma pove, da je nekdo bolan, da ima težave in tudi, kako se ob tem počutimo odrasli. Da nas je strah, da se ne bo izšlo.« Dobro je, da se otrokom oziroma mladostnikom te stvari povedo vsaj toliko prej, da imajo čas za slovo, poslavljanje, ki je že del žalovanja, zdravljenja. Mlajšim otrokom lahko poveste, ko je smrt gotova, na primer teden dni prej, mladostnikom morda že prej, da imajo več časa za slovo. »Tako lahko čas, ki še preostane, izkoristijo za lepo slovo. Kot pove naša prostovoljka Manca Košir, je to svet čas, ko lahko umirajočemu povemo, kar smo mu želeli sporočiti, povedati, narisati, zapeti. Lahko obujata spomine na čas, ki sta ga preživela skupaj, in hvaležnost za to, kar je bilo. Če je med vama zamera, si oprostita, to je tudi priložnost za tako imenovano duhovno slovo,« pojasni strokovna sodelavka Pavlovič Blatnikova: »Ne bojmo se otrokovega izražanja žalosti niti izogibanja temu pri mladostniku, ampak poiščimo pot do njih. Ne prezrimo jih, ker imamo morda občutek, da bi morali nositi breme njihove izgube. Vse, kar potrebujejo, je, da sprejmemo njihov način izražanja bolečine. Z iskrenostjo in sočutjem bomo lahko v veliko oporo tako mlademu kot odraslemu žalujočemu.«