V nadaljevanju preberite: 

Ob dnevu spomina na mrtve je za našo kulturo značilno urejanje, krašenje in množično obiskovanje grobov. S prižiganjem sveč in krašenjem s cvetjem se spomnimo naših najdražjih, ki jih ni več med nami. Zadnjih nekaj let pa je pri tem nastal nekakšen preobrat, opaziti je manj sveč in okrasja, večji poudarek je na srečevanju živih na pokopališčih, ugotavlja etnologinja dr. Mateja Habinc z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske filozofske fakultete.

»Večina skupnosti na planetu slavi svoje prednike, ki so bolj ali manj za vse kulture sveti. To izvira iz pojmovanja, da smo njihovi dediči, da naše življenje temelji na njihovih, in že samo to si zasluži spoštovanje, zavest, da nismo posamezniki sami zaslužni za vse, ampak so to tudi tisti, ki so nam sploh omogočili, da smo danes na svetu. Večina starih kultur je označevala mesta, kjer so predniki pokopani ali upepeljeni in kjer so izvajali rituale ob smrti. To pa se razlikuje med kulturami in skupnostmi.«