V nadaljevanju preberite:

Beti Burger se je z Maxxom Panizzarijem, lastnikom RawPaste, pogovarjala o filozofiji hrane, o kuhanju raguja, o tem, da je treba pašto skuhati al dente, pa tudi o tem, da si je treba za hrano vzeti čas. Če se želimo izogniti hrani, se izogibamo tudi ljudem, odnosom.

Deliti si hrano je dejanje ljubezni, pravi Maxx. Saj veste, kako nas stereotipno babice vedno želijo nahraniti z vsem mogočim, ker nam na ta način izkažejo ljubezen. To je njihov jezik ljubezni. »In tudi sam govorim ta jezik.« Prikimam mu in se strinjam, ker sama doživljam podobno pri peki pit in tort za bližnje. »Nikoli nisem rekel, da imam v restavraciji goste. To so moji prijatelji. In ko me ti pohvalijo, da jim je bila hrana všeč, jim rečem: 'I love you too.' Ker jih imam res rad, ker imam rad ljudi.« Z vsemi, ki so redno prihajali v njegovo milansko restavracijo, so še danes v stiku. Bili so v Ljubljani, podpirajo ga, in ko prideta z Eriko v Milano, komaj dohajata kosila in večerje z njimi. Podobno je tudi tukaj. »Vedno govorim, da nimam gostov, ampak da gostim prijatelje.«

Tudi zato je kritičen do michelina in t. i. vrhunskih restavracij, ker to ni zanj, ker to enostavno ni on. Maxx, ki je nekoč delal kot producent v zabavni industriji, je iz čiste radovednosti – to je njegova močna lastnost, ki ga žene naprej – začel pomagati očetovemu prijatelju, ki je imel restavracijo z Michelinovimi zvezdicami. »Najprej sem mislil, da bom v kotu samo opazoval, kaj se dogaja. A kmalu sem začel pomagati. Začel sem na dnu, z najbolj osnovnimi opravili. Spomnim se, kako sem nekoč, ko sem delal še kot freelancer v zabavni industriji, po službi šel pomagat v restavracijo. Prostovoljno. Ker so bile to pozne večerne oziroma zgodnje jutranje ure, sem bil zelo lačen. In ja, včasih Michelinova restavracija lahko deluje kot zapor. Na ogromen, meter dolg krožnik sem dekoriral tisti en grižljaj. Verjetno sem krožnik opazoval s praznim želodcem in ta mi je (spremeni glas in začne šepetati) dejal: 'Maxx, tvoja babica je zate delala lazanjo, ne pa takšne mini porcije, takšen grižljaj nečesa.' Tako sem našel svoj način. Michelin ni zame, nočem slave, nočem, da se o meni piše kot o vrhunskem chefu. Želim, da me ljudje pokličejo, da govorim o hrani, o tem, kako nahraniti ljudi.«

Dedek mu je rad dejal, da naj ne zaupa ljudem, ki ne jedo hrane z rokami, ki se je ne upajo dotakniti, ljudem, ki krožnika po obedu ne pomažejo s kruhom. Naši stari starši, ki so živeli v revščini, v časih, ko nisi imel vsega na dosegu rok, v hladilniku, so imeli poseben odnos in spoštovanje do hrane. Predvsem se mu zdi pomembno, da si tudi danes – v časih, ko si verjetno le redkokdo vzame 12 ur za kuhanje raguja – vzamemo čas za kosilo. Za večerjo.

»To je naš čas. Žalostno je, ko v družinah vidiš, kako mladi med kosilom brskajo po telefonu, gledajo televizijo, pravzaprav nimajo pojma, kaj sploh jedo. Za hrano si je treba vzeti čas, izklopiti naprave. Nikoli ne bom razumel, kako na kakšni spletni strani, kjer ljudje prodajajo svoje stvari, v opombe napišejo, da jih lahko pokličemo med kosilom. Ne!?! Čas za kosilo je namenjen kosilu, malici, to je tvoj čas,« je kritičen Maxx.