Prihodnje desetletje bo odločilno

Zadnje desetletje je bilo obdobje negativnih vremenskih rekordov: rekordne vročine, rekordnega taljenja ledu na Arktiki, rekordnih ujm in lakote. Dogajali so se ob »zgolj« stopinjo višji temperaturi glede na predindustrijsko dobo. Vse skupaj bo le še huje, saj svet kljub podpisu Pariškega podnebnega sporazuma drvi proti tri do štiri stopinje višjim temperaturam.

Če hočejo države zaustaviti globalno apokalipso, morajo do konca tega stoletja segrevanje ozračja omejiti na največ 1,5 stopinje Celzija. Za to morajo sprejeti ambicioznejše podnebne cilje, z ukrepi pa začeti takoj, sporočajo vodilni svetovni znanstveniki v posebnem sporočilu, katerega osnutek so včeraj ponoči sprejele in potrdile vse svetovne vlade, vključno z ZDA. Povprečne temperature sveta so sicer že stopinjo višje kot v preindustrijski dobi, še pol stopinje več pa bi ob nadaljevanju takega razvoja po ocenah dosegli že v 12 letih. Časa torej ni veliko.



Poročilo Medvladnega panela o podnebnih spremembah (IPCC), ki je pod drobnogled vzelo preko 6.000 znanstvenih študij, nedvomno dokazuje, da bo omejitev segrevanja pod 1,5 °C bistveno zmanjšala škode zaradi podnebnih sprememb za najrevnejše in najbolj ranljive države, pa tudi za vse prebivalce v Evropi.

Razlika med 1,5 stopinje in dvema stopinjama Celzija je deset centimetrov višje morje, smrt vseh koralnih grebenov namesto med 70 in 90 odstotkov ter arktično morje brez ledu enkrat na desetletje namesto enkrat v stoletju. To so glavni primeri poročila IPCC, iz katerega je razvidna tudi ugotovitev, da so podnebne spremembe hitrejše. Znanstveniki za podnebje podobno kot okoljevarstveniki opozarjajo, da so zaveze držav za zmanjšanje emisij preveč skromne in vodijo v segrevanje za tri, če ne štiri stopinje Celzija.

»Zdaj imamo podatke, da lahko rečemo, da se bo tisto, kar smo pričakovali za leto 2100, zgodilo že leta 2050,« dodaja klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj in pojasnjuje, da je izvirni namen poročila opozoriti na razliko med 1,5 in dvema stopinjama Celzija, a da je najpomembneje to, da zaveze držav ne zagotavljajo omejitve segrevanja niti do treh stopinj Celzija.

Kajfeževa pravi še, da je tehnološko in teoretično še mogoče omejiti segrevanje na 1,5 stopinje, v realnosti pa bo politično to zelo težko doseči, če ne nemogoče. Spremembe bi namreč morale biti tektonske. »V praksi imamo od pet do deset let časa. Na svetu ne bi smela zrasti niti ena termoelektrarna na premog več, niti ena hiša ne bi smela izpuščati energije, promet bi se moral do leta 2030 posloviti od nafte, kmetijstvo pa od izgube gnojil in hrane, poleg tega je v desetih letih treba imeti pod nadzorom ves ladijski in letalski promet,« pravi klimatologinja in dodaja, da to zahteva mednarodno sodelovanje in drugačen razvoj. »Rast, pri kateri dobičke pospravi pet odstotkov ljudi, nima smisla,« pravi klimatologinja.

Cena ukrepov bo visoka, samo investicije v globalni energetski sistem bi znašale 2100 milijard evrov vsako leto od leta 2016 do leta 2035, kar pomeni približno 2,5 odstotka svetovnega BDP. Da bi Evropa dosegla cilje iz pariškega sporazuma, mora do leta 2030 vsako leto nameniti za približno 180 milijard evrov dodatnih naložb v energijsko učinkovitost, obnovljive vire energije in čisti promet, pa sporoča Evropska komisija, ki napoveduje še, da bo njena podnebna strategija, pripravljena novembra, upoštevala poročilo IPCC.



 

Koristi večje od slabosti

A znanstveniki ob tem jasno sporočajo, da so koristi pol stopinje bolj ambicioznega podnebnega cilja za od 50 do 100 odstotkov večje od slabosti. V energetiki bi se z obnovljivimi viri energije odprlo trikrat več delovnih mest, kot jih omogoča fosilna industrija, podobni pozitivni mnogokratniki veljajo za druga področja, ponazarja glavni pogajalec Slovenije za področje podnebnih sprememb Zoran Kus, ki omejitev segrevanja ozračja pod prag stopinje in pol vidi kot enega največjih globalnih projektov na svetu. »Ne govorimo le o podnebnih spremembah v smislu prehoda na nižje izpuste toplogrednih plinov, ampak o prehodu na trajnostni razvoj, zelena delovna mesta, večjo varnost, manjše onesnaževanje zraka in manjšo umrljivost zaradi posledic onesnaženja, ki ga povzročajo predvsem fosilna goriva.« A Slovenija se je odločila, da bo pri svoji podnebni strategiji počakala na evropsko.




Če bi želeli ostati pod stopinjo in pol, bi, tako znanstveniki v posebnem poročilu, morali izpuste toplogrednih plinov na globalni ravni do leta 2030 skoraj prepoloviti, do leta 2050 pa doseči ničelne izpuste. Za države v razvoju to pomeni nekoliko manjše zaveze, razvite države, denimo tudi celotna EU, pa bi svoje zdajšnje zaveze morale povečati tudi na 55 odstotkov. Poročilo navaja nekaj poti, kako to doseči. Izpostavlja zaščito in obnovo obstoječih ter zasajanje novih gozdov, prehod na električne transportne sisteme (iz večinsko obnovljivih virov) in večjo uporabo tehnologij za zajem ogljika iz zraka, pri čemer pri slednjem dodaja, da delovanje teh tehnologij v večjem obsegu še ni preizkušeno in bi lahko pomenile tudi neželena tveganja.
 

Gozdovi so v težavah

Damjan Oražem, direktor Zavoda za gozdove, pravi, da je segrevanje v višjih legah že zelo opazno, doseglo je že tri stopinje Celzija, zato so tam že v kaotičnem stanju. Ne upa si napovedati, kaj bo čez desetletja, a opozarja, da se drevesa že ne morejo prilagajati tako hitrim spremembam, tako v dostopnosti vode, kot pri novih škodljivcih in naravnih katastrofah. Če se podnebje segreje za nekaj stopinj, bo v težavah vseh naših 71 drevesnih vrst. Verjame sicer, da bo najvrednejši produkt gozdov leta 2030 voda.




Kus poročilo IPCC ocenjuje kot znanstveno-tehnično, a pomembno z vidika ponovne motivacije držav za okrepitev trenutnih podnebnih zavez, ki so premalo ambiciozne, kar velja tudi za zavezo EU. Priložnost za to bodo imele že decembra na podnebnem vrhu COP 24 v poljskih Katovicah, na katerem se pričakuje, da bodo priporočila znanstvenikov upoštevale pri sprejetju ambicioznejših zavez.

Trenutno države pripravljajo dolgoročne podnebne strategije za izvajanje Pariškega sporazuma, ki morajo biti izdelane do začetka leta 2020. Osnutek podnebne strategije za EU, ki bo predvidoma sprejet pred podnebnim vrhom v Katovicah, vključuje tri scenarije spremembe skupne podnebne politike do leta 2050: zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov za 80 odstotkov, za 95 odstotkov, in ogljično nevtralnost. Tudi slovenska vlada je začela pripravljati svojo dolgoročno podnebno strategijo, ki bo po besedah Kusa sledila podobnim scenarijem kot strategija na ravni EU.