Ne gre več za vnuke

Za 1,5 stopinje Celzija toplejše podnebje je še sprejemljivo, dve stopinji pa sta preveč, umrlo bi več kot 90 odstotkov koralnih grebenov in morja bi bila za deset centimetrov višja, piše v novem poročilu Medvladni panel za podnebne spremembe. To je načrtovan pritisk na politike, ki se bodo decembra zbrali v Katovicah na Poljskem na novem podnebnem vrhu. Dodatek je Nobelova nagrada za ekonomijo, pri čemer gre za ekonomiko podnebnih sprememb.

Nekoliko skrito je, da so raziskovalci zdaj dobili vse podatke, na podlagi katerih lahko trdijo, da se podnebne spremembe dogajajo hitreje, kot so predvidevali, čas za ukrepanje pa se krajša. Gre za otroke, ne več za vnuke. To spravlja svet v zelo shizofren položaj. Zaveze držav zadoščajo za omejitev segrevanja na tri stopinje Celzija ali več, poleg tega se s trgovinskimi vojnami sodelovanje med državami še slabša. Pri skrbi za podnebje izjem ne more biti, brez sodelovanja pa je to nemogoče doseči.



To pa ne pomeni, da se posamezna država ne more premikati hitreje, posebno če je to v korist prebivalcev. Slovenija bi kot majhna država lahko bila prilagodljivejša in se hitreje odločala. Tako ni malo mnenj, da bi se povsem izognila pretekli finančni krizi, če bi pred njo začela graditi drugi tir z večjim deležem evropskega denarja, poleg tega pa še prodala kakšno banko, ko je bila cena visoka. A smo se, ko so bile cene najvišje, raje lotili gradnje termoelektrarne na premog.



Slovenija se segreva hitreje od večine sveta. Rekordni žledolom in vetrolom, širjenje podlubnikov, drevesa, ki rastejo sto let, se hitrim spremembam ne morejo prilagoditi. Da bi jih ustavili, bi morali do leta 2030 spraviti nafto iz prometa, izolirati hiše, nehati razmetavati s hrano, zmanjšati porabo plastike. Smo na to pripravljeni?