Raziskovanje podnebnih sprememb in inovacij prineslo Nobelovo nagrado

Stockholm – Nobelova nagrada za ekonomijo gre letos v roke ameriškima ekonomistoma Williamu D. Nordhausu z univerze Yale in Paulu M. Romerju z newyorške univerze. Ustvarila sta metode, ki naslavljajo nekatere zdajšnja najbolj temeljna vprašanja, kot je kako doseči dolgoročno vzdržno rast in blaginjo svetovnega prebivalstva, so v utemeljitvi napisali švedski akademiki.

Nordhaus je kot prvi ustvaril kvantitativni model, ki opisuje globalno povezavo med gospodarstvom in podnebjem, ta model je zdaj na široko uporabljen pri proučevanju posledic podnebne politike, kot je na primer uvedba davkov na ogljični odtis. Romer pa je v svoja raziskovanja integriral tehnološke inovacije in jih vključil v makroekonomsko analizo.

Prejemnika nagrade švedske centralne banke v spomin Alfreda Nobela za dosežke v ekonomski znanosti - kot se uradno imenuje ugledno priznanje, ki so ga letos podelili že petdesetič in ni »prava« Nobelova nagrada - sta mednarodno uveljavljena strokovnjaka. Nordhaus je eden najuglednejših starejših ekonomistov, učbenik, ki sta ga spisala s priznanim kolegom, prav tako Nobelovcem Paulom Samuelsonom, poznajo študentje ekonomije po vsem svetu, tudi pri nas.

»Pri nagradi Nordhausu gre tako nekako za dolg za nazaj, medtem ko se je Romerja, ki je med mlajšimi ekonomisti, že nekaj let omenjalo kot favorita in smo nagrado nekako pričakovali. Oba prihajata z močnih univerzitetnih središč, povezuje ju nekaj stvari na njuni akademski poti in oba veljata za t. i. napredna ekonomista, z do neke mere zelo radikalnimi stališči. Pri Nordhausu to velja za trajnostni razvoj, Romer pa se je tudi izkazal kot nekdo, ki je izstopal s svojimi socialnimi stališči. Spomnimo se le spora, ki ga je imel s Svetovno banko (ki jo je kot glavni ekonomist predčasno zapustil letos januarja, op. p.)« ju opisuje profesor Bogomir Kovač z ekonomske fakultete.

Švedski akademiki so pri presoji zagotovo želeli dati pomen njunemu delovnemu področju – podnebnim spremembam, tehnologiji, inovacijam, gospodarski rasti.

»Nagrajencema je skupno, da sta izvrstno matematično izobražena ekonomista, ki sta veliko postorila pri modelskih in metodoloških teoretskih konceptih, obadva se ukvarjata s teorijo rasti. Nordhaus jo že od 70. let naprej povezuje z ekološkimi vprašanji, pri tem ima med ekonomisti najdaljši staž in tudi najbolj razvit pristop z vidika ekonomike okolja. Je velika avtoriteta na tem področju.

Na drugi strani pa je Romer postavil temelje endogene rasti, vzvode za rast vodi v notranjih institucionalnih dejavnikih, za njega je tehnologija nekaj, kar nastaja kot rezultat nekih poslovnih in ekonomskih politik. Ta endogena teorija rasti je danes postala prevladujoča,« še izpostavlja Bogomir Kovač.