Umetnice

Nadarjene ženske, umetnice nekoč niso imele enakih možnosti kot moški. Niso jim dovolili na akademije, bile so lahko le muze in modeli, njihovih del niso jemali resno, pojem genija je bil rezerviran za moške. Mnoge so lahko postale slikarke, ker je bil slikar njihov oče in jih je učil ter spodbujal, slikale so tudi tiste iz bogatih družin, a ko so se poročile in postale mame, je bilo z ustvarjanjem konec.

In vendar obstajajo izjeme. Ivana Kobilca je živela svobodno življenje, nikoli se ni poročila, ker je bilo slikarstvo center njenega sveta. Na fotografijah lahko vidimo, kako posebna je bila: lepa Kobilca z debelo cigareto stoji pred platnom, Ivana v sabljaški uniformi s prijateljicami. Vse premoženje je včasih zložila v kovčke in odpotovala v novo prestolnico. Znala je zelo dobro prodajati svoja dela in bila je neskončno nadarjena. »Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej. Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno solnca. Ni mi žal,« je nekoč zapisala.

V centru Pompidou v Parizu so pred dobrim mesecem odprli razstavo še ene posebne slikarke. Suzanne Valadon (1865–1938) je bila nezakonski otrok revne perice. Ni hodila v šole, že od desetega leta je delala. Potem je postala akrobatka v cirkusu in kasneje eden najbolj iskanih modelov največjih slikarjev Pariza, od Toulouse-Lautreca do Degasa. Imela je talent, mojstre je opazovala pri delu in se učila. Potem je začela slikati senzualne ženske, sosede, avtoportrete, ljubimce, prijatelje.

Ena njenih najbolj znanih slik nosi naslov Modra soba. Prikazuje žensko v pisani pižami, ki nonšalantno leži na še bolj pisani zofi in kadi, poleg nje sta dve knjigi, rdeča in rumena. To je slika, ki slavi žensko moč in svobodo. Tudi sama je bila divja, po vrveh se je gola spuščala izpod stropa kavarn, na belem konju je prijezdila v restavracije, imela je veliko ljubimcev. Bila je revna in da bi lahko preživela – imela je nezakonskega sina, ki je kasneje tudi sam postal uspešen slikar –, se je poročila z bogatašem in začela živeti meščansko življenje. V trinajstih letih zakona je skoraj nehala slikati. Končno je imela denar, a ni bila več ustvarjalna. Potem pa se je zaljubila v sinovega prijatelja, ki je bil električar, amaterski slikar in štiriindvajset let mlajši od nje. Z njim je pobegnila nazaj na Montmartre in spet začela ustvarjati. V tem obdobju je naslikala svoja najlepša dela, erotična in polna lepote. Ko je bila stara šestinštirideset let, je imela prvo samostojno razstavo. Znani zbiralec je njej in njenemu sinu plačal milijon frankov za njuna dela, ki so jih začeli kupovati tudi drugi zbiralci. Kar naenkrat je imela veliko denarja, kupila je grad, imela je služabnika in ob petkih je svoje mačke hranila s kaviarjem, dajala je velikanske napitnine, revne otroke je vodila v cirkus, mesarjevo ženo je poslala na morje. Po smrti je padla v pozabo, a njen talent je vse preživel. Tako kot mnoge znane umetnice iz preteklosti jo ponovno odkrivajo šele zdaj.

Ta teden sem imela privilegij, da sem se še pred odprtjem razstave Dobro, da pogledi ne puščajo odtisov v Mestni galeriji lahko po njej sprehodila z Zoro Stančič, ki je ena mojih najljubših slikark. V galeriji, v kateri so velikanska okna odprta na ulico, je Zora s tako posebno strastjo govorila o svojih slikah, grafikah in videih, da sem te podobe in njene besede še dolgo nosila v mislih. Zaupati v umetnost pomeni zaupati v skrivnost, sem pomislila. Najbolj posebno skrivnost ustvarjanja.