Zgodbe seznamov

December je mračen mesec, ni čudno, da so si ljudje izmislili vse te praznike in lučke. A meni se je vedno zdel preveč glasen, svetleč se in ekstravertiran. Sovražim petarde, ognjemete, gnečo v trgovinah, pop različice božičnih pesmi, vprašanja, kje bom za novo leto, in vonj po pečenem mesu v središču mesta. V domišljijskem predelu možganov že nekaj časa gojim podobo o idealnem decembru: koča nekje v hribih, do katere vodi le sled sani, zaloga dobre hrane in pijače, kup knjig, bleščeč pogled, jelen, ki ga zagledaš v snežni daljavi, globoka tišina in tako črna tema, da se zdi Rimska cesta tako blizu, da bi se je lahko dotaknila s konicami prstov. Podoba, ki se danes zdi skoraj utopija.

December pa je tudi mesec seznamov, ki so mi bili vedno všeč. Včasih se zgodi, da na pločniku najdem listek, na katerega si je nekdo napisal, kaj vse mora kupiti v trgovini, in čeprav gre za banalne reči, se mi zdi, da si lahko v glavi sestavim približno sliko, za kakšnega človeka gre – sladkosnedneža, nekoga, ki je obseden s čistočo, užitkarja, nekoga, ki je na tesnem z denarjem ... Seznami so zgodba.

Da, novoletni čas je čas seznamov. Seznam želja, ki jih otroci pišejo Božičku, seznam jedi za slavnostno božično večerjo, seznam povabljencev, seznam novoletnih zaobljub. Všeč mi je, ko različni časopisi, domači in tuji, ob koncu leta objavijo sezname najbolj branih knjig in najbolj gledanih filmov. Obsedena sem z njimi, preverjam, ali mi je morda kakšna knjiga ušla, ali si moram pogledati še kakšen film, za katerega še nisem slišala.

Eden največjih strokovnjakov za sezname je bil že pokojni filozof in pisatelj Umberto Eco, ki je o tej temi napisal knjigo Vrtinec seznamov, in kot pravi, so seznami tu zato, da z njimi omejimo večnost. Seznami so del kulture, je prepričan, kajti kultura je tista, ki ustvarja red, ki naredi svet za oprijemljivo snov, opisuje nepojmljivo, in to z naštevanjem, opisovanjem, ustvarjanjem podob in zgodb, z zbirkami, muzeji in galerijami. Leta 2009 je Eco v Louvru v Parizu pripravil celo razstavo, ki je govorila o seznamih in na kateri je razstavljal dela znanih slikarjev, na katerih so množice ljudi, angelov, živali, spačkov, relikvij, zvezd, sadja in zelenjave. Razstavil je na primer izjemno sliko Petra Paula Rubensa z naslovom Padec upornih angelov (1620), na kateri ni več znanih prostorskih kategorij, le padanje več tisoč golih teles v brezno ognja, ali pa Altdorferjevo platno Bitka Aleksandra Velikega (1529), ki ne prikazuje le bitke nagrmadenih, natančno naslikanih vojakov, ampak v ozadju tudi pokrajino, ki je videti, kot da bi jo gledali iz letala v nizkem letu. Tu so še modernejše podobe: neskončni horizont nočnega Los Angelesa ali Warholove Campbellove jušne konzerve. Eco je navdušen, ko ugotovi, da je Mozartovemu libretistu Lorenzu da Ponteju uspelo prešteti, s koliko ženskami je spal Don Giovanni. Sliši se kot naslov kakšnega znanstvenofantastičnega filma, ampak bilo jih je 2063.

Primere seznamov najde tudi v literaturi, na primer v Visoki pesmi, eni najlepših ljubezenskih izpovedi vseh časov, v njej ljubimca ne moreta prenehati naštevati, zakaj sta si tako zelo všeč.

Nekateri seznami se nadaljujejo v neskončnost in to nam je, umrljivim bitjem, pravi Eco, pri njih najbolj všeč. »Radi imamo vse, kar po našem mnenju nima meja. To je možnost, da ubežimo misli na smrt. Sezname imamo radi, ker se bojimo umreti.«

Eden mojih najlepših spominov na sezname je zgodba iz otroštva. Moja stara mama je imela v jedilnici veliko mizo s predalom. Vsebina tega predala je bila zame nekaj najbolj skrivnostnega, saj nikoli nisem vedela, kakšen seznam stvari me bo čakal v njem. Ponavadi so to bile same dragocenosti – pisani klobčiči volne, ključi vseh oblik, listki, na katerih so bili zapisani različni recepti, izrezki iz časopisov, fotografije, naprstniki, zlati papirčki, v katere so bili zaviti bomboni, čokoladice, žeblji, koledarji … Zdi se mi, da bi lahko vsebino tega predala naštevala v neskončnost. Spomini so včasih najlepši seznam trenutkov.