Umaknimo storilce in ne žrtev

Srh me je spreletel, ko sem pred časom brala o vrstniškem nasilju. Kakšne ideje za ponižanje in ustrahovanje sovrstnikov se porodijo mladini. Nekega dečka so obrili po glavi. Desetletnici s hudo alergijo je sošolka zagrozila, da jo bo ubila s hrano. Za »kazen« je morala pri psihologinji 14 dni štempljati spričevala. »Rešila« se je pouka, torej je bila to zanjo skoraj nagrada.

Starši otroka, ki je žrtev nasilja, raje prešolajo, ker je to pogosto edina rešitev. Umikamo in kaznujemo žrtve. Kolikšno vlogo ima pri takšnem ravnanju otrok in mladostnikov vzgoja oziroma kaj otrok prinese na svet, je vprašanje za sociologe in psihologe. Vprašanje za vse nas pa, ali smo dovolj glasni, ko gre za takojšnjo in nedvoumno obsodbo nasilja. Ali zgražanje, ko moški napade mlado aktivistko, zaleže? Zakaj vplivne politike, ki se norčujejo iz žensk, jih spolno izkoriščajo, nagrajujemo s svojim glasom?

Sredi Ljubljane fizično napadli direktorico Inštituta 8. marec

Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je v Sloveniji vsaka druga ženska od dopolnjenega 15. leta starosti doživela eno od oblik nasilja. Včasih ni treba iti daleč. Včasih je dovolj gneča na mestnem avtobusu. Ko se lotim pisanja o nasilju nad ženskami, že vnaprej vem, kakšnih komentarjev bom deležna. Redko umanjkajo. Najpogostejše je vprašanje, ali se zavedam, da so tudi moški žrtve nasilja. Da, zavedam se. A znatno manj – in to ni opravičilo. Je dejstvo in vsakokrat­ni odgovor na vprašanje, zakaj izpostavljam »zgolj« ženske in otroke. Ko sem septembra zapisala, da afera Fotopub ni razgalila le problema s spolnim nasiljem, ampak tudi nezaupanje v institucije in razloge, zaradi katerih se žrtve ne odločijo za prijavo, je bil pravi »biser« odziv spletnega trola, ki je zapisal: »Za vsako punco, ki je posiljena, nosiš ti delež krivde.« Načeloma se na takšne zapise ne odzivam, jih pa težko popolnoma ignoriram in odmislim, ker sem občutljiva na to tematiko. Morda pa res nosim del krivde, ker sem kot pripadnica družbe premalo glasna v opozarjanju in ne storim dovolj, da bi nasilneži dobili kazen, ki bi žrtvam dala vedeti, da jim verjamemo in da smo karseda zmanjšali ponovitveno nevarnost. Ko se ženski v naši družbi zgodi spolna zloraba, raje skloni glavo in molči, kot da bi se vrgla v kolesje sistema. Trpi in bolečino zadržuje v sebi, namesto da bi nastavila lice družbi, ki jo bo zelo verjetno obsodila, morda celo, da je kriva sama.

SOS telefon za več nadzora nad nasilneži

Pri Društvu za nenasilno komunikacijo med najpogostejšimi miti o nasilju nad ženskami navajajo, da zloraba alkohola na primer ni vzrok za nasilje – vzrok je prepričanje osebe, da je nasilje legitimen način za dosego ciljev. Pogoste so opazke, da bo žrtev zapustila nasilneža, ko bo postalo res hudo – če z njim vztraja, ji torej ne more biti hudega. Za ostajanje v nasilnem odnosu obstajajo številni razlogi in med njimi zagotovo ni tega, da nasilje ni dovolj huda izkušnja. Pa da ima vsaka zgodba dve plati – ne, nasilje ima samo eno stran. Eno. Vprašanje, ki bi ga nujno morali izpostaviti, je tudi, zakaj so kazni pri nas tako nizke. Kako je mogoče, da je sodnik storilcu, ki je poskušal ubiti nekdanjo soprogo, »položil na srce«, naj se vzame v red. Po dogovoru s tožilstvom je napadalec dobil štiriletno zaporno kazen, ko je prišel na prostost, je poskušal ubiti bivšo partnerko. Maja je moški na Koroškem kljub prepovedi približevanja do smrti pretepel ženo. Nečesa ne delamo prav.

Zapisala sem že in bom znova. Družba smo, v kateri osnovnošolci vrst­niku obrijejo glavo in ta molči, ker se boji maščevanja. Družba, v kateri mularija posname napad na fantka, ga objavi na svetovnem spletu in žrtev s tem še dodatno poniža, mediji pa z objavami posnetka pri tem ponižanju sodelujejo. Družba smo, v kateri moški za brutalen fizični napad na dve ženski, ki sta mu zgolj zavrnili prošnjo za prevoz, dobi pogojno kazen – v zameno za priznanje jo je predlagala tožilka. Zapisala sem že in bom znova – družba smo, ki tako zelo tolerira nasilje, da boli. Nasilje je družbeni problem. Odprimo oči. Prenehajmo iskati izgovore za otroke, ki se znašajo nad šibkejšimi. Niso radoživi niti hiperaktivni, pač pa zgolj buliji, ki bodo nekoč morda tepli tudi svojo partnerko.